Rekli
smo, da je ljubezen ves evangelij, pomeni: Jezus, ki se nam razodeva v naročju svoje
Matere in po rokah Križa. Videli bomo pa, da je ljubezen tudi vsa Postava.
Najodličnejše
Jezusovo delo je Cerkev: je delo ljubezni. Vse duhovniško poslanstvo je v tem,
da pokaže dušam Božje Srce, ranjeno od ljubezni, zato, ker duhovnik ni nič
drugega kot namestnik Kristusove ljubezni. Zakramenti izvirajo iz te usmiljene
ljubezni, so pretočne struge Odrešenikove ljubezni.. .Molitev je združenje duše
z Bogom v ljubezni; je podeljevanje milosti.
Mi vsi
smo kakor obdani z mrežo ljubezni. Vse mnogotero trpljenje in vsa razočaranja
tega sveta so sredstva, ki nam naj pomagajo razumeti, da obstaja ena sama
resničnost: Jezusova ljubezen!
Jezus
nam je torej dal slišati svojo govorico ljubezni: na obalah Galilejskega
jezera, kakor tudi v Paray - le - Monialu njegove ustnice razodevajo njegovo
Srce. “Moje Srce tako gori v ljubezni do ljudi in posebej do tebe …”. Zares
obstaja ena stalna resničnost strastne ljubezni Jezusovega Srca. Da, ker “Bog
je ljubezen”, kakor pravi sveti Janez …(Jn 4, 16).
In kaj
naroča v svoji Postavi? “Ljubi…“ (Mt 22,37 sl.). Torej polnost Postave je
ljubezen.
O
nedoumljiva skrivnost neskončne ljubezni! … Ali je mogoče, da mi On nalaga
dolžnost ljubiti ga, kakor da bi se bal, da me izgubi, kakor da bi to, če
izgubi mene, pustilo v njem praznino, v njem, ki je Bog in drži v svojih rokah
vse stvari? To je zaradi tega, ker je njegova prva in največja pravica ta, da
je ljubljen. Ta Božja pravica je, bi lahko rekli, v njem zbudila skoraj
potrebo, da se čuti našega in da mi začutimo, da smo njegovi, povezani z njim z
ljubeznijo.
Varujmo
se tega, da bi ne zašli v zmoto nekaterih kristjanov, ki je usodna za mnoge
duše: da bi se zaradi človeške obzirnosti bali ljubiti. Z izgovorom, da se
morajo izogniti čustvenjaštvu – sentimentalizmu – ti kristjani bolj cenijo
“izbrano” duhovnost in so ponosni nanjo. Prepričani so, da so zelo modri v tem,
ko se ne izročijo ljubezni in je ne oznanjajo. To pa pomeni zavreči nauk
apostola Pavla, pomeni, kakor bi Bog ne bil predstavil samega sebe kot
Ljubezen!
Tu je
tudi strah pred žrtvijo in pa dobršna mera samoljubja, napuha. Tiste, ki hočejo
živeti ljubezen in jo oznanjati, imenujejo čustvenjake, polne medlenja. Kakšna
zmota! Ko bi le bilo še mnogo duš, vzgojenih v šoli svetega Frančiška Asiškega,
svetega Frančiška Saleškega, svete Terezije Velike in svete male Terezije,
končno vseh svetnikov! Iz tvoje šole, o Jezus!
Mnogi se
zelo bojijo samopodaritve, kajti samo ljubezen nas izprazni tako, da nas lahko
napolni Bog. Nasproten nauk od tega je pomanjkljiv, je kakor okrnjen okostnjak,
kakor popolnoma zbledel pergament.
Kakšni
so zares pravi teologi? To so takšni, ki imajo žareče obličje kakor Mojzes,
katerih duh se je spremenil v žaru tabernaklja, v intimnosti srečanja od srca-k
Srcu pred Božjim Gostom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar