22. Pogled na Jezusovo pokorščino

Jezus je na pokorščino pokazal s svojim življenjem. Gre za tako veliko obvladovanje samega sebe in takšno odločitev volje, da to zmorejo le notranje svobodne osebe. Ljudje, ki so tako zreli, da lahko velikodušno in spoštljivo izpolnjujejo lastne dolžnosti do drugih ter naravno in odgovorno sprejemajo zahteve sobivanja. Takšna pokorščina ni zanikanje svobode, ampak dokaz dosežene svobode in njene pravilne uporabe. Če je »podvreči se« že zahteva socialne dimenzije človeka, se pokorščina ne ustavi pri tem, ampak gre k osebi, s katero stopa v odnos. Ko pride do tega osebnega odnosa, spremeni pokorščina svoje ime in se imenuje ljubezen. Verujoči človek pa seže še naprej in ve, da je njegova pokorščina pokorščina Bogu. Zato ne postane suženj, ko je poslušen drugim ali se podvrže kakemu redu: v tem namreč vidi znamenje navzočnosti Boga, ki se mu razodeva, in možnost združitve z Njim.

Kristjanova pokorščina izvira iz poklicanosti k soudeležbi pri Božjem notranjem življenju in k prijateljskemu odnosu z njim in ne le iz dejstva, da je Božja stvar. Temeljni zakon ljubezni je namreč, da delim z ljubljenim eno samo voljo: isto hoteti, isto ne hoteti. Krščanska pokorščina razlaga dogodke v luči vere, zato dobijo za nas drugačen pomen. Odkrijemo in sprejmemo jih kot sredstva, po katerih vstopamo v Božji načrt in postajamo njegovi sodelavci v načrtu odrešenja vseh ljudi. Človek postane sposoben ljubiti, ko se nauči biti pokoren.

Prav Kristus nam kaže, kako je pokorščina edina pot do polne uresničitve samega sebe. »Iz tega, kar je pretrpel, se je naučil poslušnosti« (Heb 5,8). Jezus Kristus je v svojem življenju in delovanju »da« Očetu. Reči »da«, je isto kot »biti pokoren«. Zato pokorščina ni ena izmed Gospodovih kvalitet, ampak ga preprosto opredeljuje. Tej naravnanosti je Jezus ostajal zvest: »Ali ne veste, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49); »Nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 6,38); »Ničesar ne delam od sebe, ampak govorim to, kot me je naučil Oče« (Jn 8,28); »Dopolnjeno je« (Jn 19,30).

K čemu je torej naravnana Jezusova pokorščina in kakšen je njen smisel?

1. Izrecno priznanje Božje neomejenosti je temeljni pomen Jezusove pokorščine. Izraža ga s popolno razpoložljivostjo Očetovi volji in s pripravljenostjo, da jo izpolni. Obenem kategorično zavrača lastno samouveljavitev.

2. K temu ga spodbuja ljubezen do Očeta. Jezus Kristus je bil pokoren, ker je ljubil, in je ljubil, ker je bil pokoren do smrti na križu.

3. »Moja hrana je, da izpolnim Očetovo voljo in dokončam njegovo delo.« Jezusova pokorščina je vsa naravnana na izražanje ljubezni do Očeta, obenem pa je usmerjena k odrešenju ljudi.

4. Jezusova pokorščina, ki ga je privedla do najkorenitejšega zanikanja samega sebe, postane tudi pot do njegovega najvišjega poveličanja: »... in je sam sebe ponižal tako, ... da je postal pokoren vse do smrti ... zato ga je Bog povzdignil« (Flp 2,8-9). Na tej poti ni pokoren le Očetu, ampak na neki način tudi ljudem. Pokoren je celo Judu, ki ga je izdal, Petru, ki ga je zatajil, in judovskim veljakom ter Pilatu, saj bi se kot Bog lahko rešil iz njihovih grešnih rok, a je sprejel nase njihov greh in nas v njegovih posledicah, ki so trpljenje in smrt, odrešil.

Jezus si v polnosti privzame naše stanje in človeško pokorščino. Zato moramo gledati tudi na našo pokorščino le v luči njegove. Očeta prav ubogam, če ga ubogam z Jezusovo pokorščino. Kristus nas pritegne v skrivnost svoje pokorščine, ker želi, da jo uresničujemo dalje. Kristjan, ki je razumel skrivnost svoje poklicanosti in vključitve v Kristusa, je sposoben reči: »Gospod, darujem se ti popolnoma, da boš mogel v meni nadaljevati svojo odrešenjsko pokorščino.« Ni dovolj zgolj zunanje, navidezno podvrženje, s katerim bi se le prilagodili določenim pravilom. Potreben je resničen dar samega sebe, intimna izročitev samega sebe Odrešeniku. Evangeljski svet pokorščine temelji na osebnem odnosu z Jezusom, ki še naprej živi v svojem »Telesu« in po svojem Duhu vodi, uči in prenavlja svojo Cerkev.