23. Pogled na redovniško pokorščino iz Jezusovega Srca

Ponovimo: pokorščina se nanaša predvsem na naš odnos z Bogom in na nujnost, da se damo voditi darovom, ki nam jih je on podaril. Zato je krščanska pokorščina pozitivna krepost. Pri njej ni bistveno, da »ne izpolnjujem« svoje volje, ampak da »izpolnjujem« Očetovo voljo. Seveda je pokorščina tudi žrtev. Toda ta ni njen cilj, ampak le potrebno sredstvo za njeno uresničevanje. Njen cilj je biti deležen Božje volje, ki je odrešenje vseh ljudi, in tako izpopolniti našo konkretno podobnost z Bogom. To pa ni žrtev, temveč uresničitev.

Prvi menihi so kmalu odkrili, da najbolj nevaren »svet« ni tisti »zunaj«, ampak tisti, ki ga nosimo v sebi. Potrebno je izkoreniniti lastni egoistični »jaz«, svoj napuh. To so mogli storiti predvsem tako, da so podvrgli svojo voljo sredniku. Od tu izvira odkritje pokorščine in njene temeljne pomembnosti v redovnem življenju. Bistvo redovne pokorščine je prav v sredništvu med posameznikom in Bogom. To sredništvo mu pomaga videti to, kar ima, še bolj pa to, kar je. Tako more z žrtvovanjem česa, kar ga največ stane - lastne volje in svobodne odločitve - podariti Bogu ne le svojo lastnino in ljubezen, ampak samega sebe v celoti.

Še en razlog je bil, ki je v zgodovini redovništva dal pokorščini primarni pomen: povečala se je potreba po bratski skupnosti, ki naj bi posnemala prvo krščansko skupnost v Jeruzalemu. V skupnosti apostolov je bil Jezus vidno navzoč, v jeruzalemski skupnosti je navzoč v apostolih, v redovnih skupnostih pa v predstojniku. Kristus vsekakor vedno ostaja glava in središče občestva; tisti, ki ga predstavlja, je le razodevanje njegove navzočnosti in delovanja.

V redovni skupnosti je predstojnik »prvi med enakimi« in mora skrbeti za skupno dobro (avguštinsko izročilo). Posamezni člani se v skupnosti ne smejo izgubiti, ampak mora vsak ostati to, kar je. Do predstojnika morajo gojiti zaupen in sinovski/hčerinski odnos (benediktinsko izročilo). Predstojnik pa mora koordinirati poslanstvo skupnosti in po potrebi poseči na skupnostno ali osebno področje (apostolsko izročilo).

Ker gre pri pokorščini za sredništvo človeka in naj bi predstojnik bil zvest interpret volje Boga, ga to zavezuje k tesni povezanosti z njim, saj redovna skupnost želi na najboljši način skupaj odgovarjati »da« Očetovemu načrtu, ki se je razodel v Kristusu. Zato je skupnost pokornih oseb. Med predstojnikom in podrejenim je seveda razlika, a ne v tem, da predstojnik bolj ukazuje, ampak da je poklican k večji poslušnosti. V svojo pokorščino priteguje druge tako, da ustvari edinost hotenj in občestvo življenja ter brezpogojno pripadnost vseh Očetovemu načrtu znotraj njihove karizme. Predstojnik ne bi smel ukazovati drugače kot iz poslušnosti Božjemu načrtu. Zato ne uresničuje svoje pravice, ampak izpolnjuje dolžnost.

Taka pokorščina, ki je zvestoba dani zaobljubi, je vaja v zaobljubi, hkrati pa v kreposti. Ti dve se obojestransko dopolnjujeta in si pomagata: ubogam, ker sem naredil zaobljubo, toda zaobljubo sem naredil, da ubogam kot Jezus. Pokorščina bo toliko bolj popolna, kolikor bolj je notranje sprejeta in kolikor jo bodo spremljale druge kreposti, predvsem ljubezen.

Zaobljuba pokorščine ima svoj temelj v krstu. Odkar je bil kristjan vključen v Kristusa, ne pripada več sebi, kajti Kristus je postal edini gospodar njegovega življenja. Cilj redovne zaobljube je, da uresniči to temeljno krstno zahtevo s pomočjo »sredništev«, ki redovniku »olajšajo« pot. Da bi mogel v vsem ubogati Boga (kar je dolžnost vsakega človeka!), se redovnik obveže, da bo uporabljal posebna sredstva in naredi zaobljubo, da se onkraj ozkih mej zapovedi podredi človeku, da bi mu pomagal v vsem izpolnjevati Očetovo voljo. Ne naredijo torej zaobljube pokorščine Bogu, ampak zaobljubijo pokorščino človeku, da bi bili bolj pokorni Bogu. Cilj, ki ji daje smisel in odlično vrednost, je pokorščina Bogu, toda njej lastno sredstvo je podvrženje predstojniku. Seveda pa mora imeti redovnik v tem »podvrženju« namen, da se njegova volja združi z Božjo voljo, ki se mu kaže po posrednikih, in da jo z zavzetostjo izpolni. Če ukaz sprejme zgolj kot prisilo in ga le materialno izpolni, je jasno, da pokorščine Bogu ne »živi«. Zaobljuba pa izgubi svoj namen in pomen.