Jezusovo Srce, ki je središče čutenja njegove Božje
osebe, nikakor ne more spregledati težkih položajev v osebnem in družinskem
življenju, ki jih povzročajo hude, celo s smrtjo zaznamovane bolezni. S
tehničnim in vsakovrstnim razvojem se pojavljajo tudi nove bolezni, na katere
še nima človeštvo zadovoljivega medicinskega odgovora. Vsa ta dejstva podpirajo
velik pomen Jezusovega srečevanja z bolniki vseh vrst za časa njegovega
zemeljskega življenja, ki pa se ni končalo z njegovim odhodom k Očetu, ampak se
nadaljuje po Cerkvi, ki v posebno težkih primerih lahko obhaja z bolnikom in
zbranim občestvom domačih in bližnjih celo zakrament bolniškega maziljenja, ki
ponavzoča Jezusovo skrb za bolnike in njegovo srečanje z njimi. Najprimerneje
je, da se ta zakrament obhaja v okviru družine, ki je s tem še bolj domača
Cerkev.
Bolniško maziljenje odgovarja na stanje težke in resne bolezni, ki
bolnika, in z njim celotno družino, postavi celo pred »vrata« smrti; a ni
predvsem za na smrtno posteljo. Težko bolezensko dogajanje družino, še zlasti
če na to ni pripravljena, zelo prizadene in lahko celo ohromi potrebne medsebojne
stike članov ter sorodnikov, saj prinese veliko strahu, negotovosti in
najrazličnejših bojazni. In v takšno dogajanje vstopa bolniško
maziljenje, ki je resnično zdravilo za strah pred smrtjo, saj se mu v nevarni
bolezni ali visoki starosti ni mogoče docela izogniti. Zakrament bolniškega maziljenja želi družini pomagati
to stanje sprejeti pozitivno, se v njem primerno boriti in ga spremeniti celo v
proces odrešilnega vključevanja v Kristusovo trpljenje.
Žal je ta zakrament prevečkrat pozabljen ali iztrgan iz
kroga družine. Vredno bi bilo več storiti za vključevanje celotne družine vanj.
In verna molitev družinskega občestva, ki je »domača Cerkev«, bi morda lahko
večkrat rešila bolnika ali mu olajšala stanje ter posvetila njegovo trpljenje,
kot nam v svojem pismu svetuje apostol Jakob (Jak 5,14-15). Tudi kadar se
obhajanje tega zakramenta mora dogajati v okolju bolnišnice, morda celo v
intenzivnih oddelkih, je primerno, da so domači na primeren način vključeni. Če
ne drugače, so lahko v drugem primernem prostoru ali doma zbrani v molitvi.
Bolniško
maziljenje dopolnjuje to, kar se je začelo pri krstu: krepi naše upanja polno
življenjsko občestvo z umrlim in vstalim Gospodom. Zaradi tega občestva svetih
na koncu našega življenja ni smrt, ampak je Kristus, ki je naše življenje; ni
izničenje, ampak polnost vstalega življenja. V tem upanju nas ta zakrament
krepi, zato kljub nevarni bolezni ne obupujemo, ampak s Kristusovim pogledom
motrimo tudi trpljenje, ki ga bolezen prinaša s seboj. Naše veliko upanje je,
da bomo po koncu sedanjega življenja živeli z Bogom. Bog sam človeka pripravlja
na to, da bo lahko živel z Njim, zato iz človekovega življenja jemlje vse, kar
ovira življenje z Njim.
Poleg
upanja v dokončno življenje z Bogom pa zakrament bolniškega maziljenja
podeljuje tudi milost potrpežljivosti v prenašanju bolezni in pogum, ko grozi
smrt. Čeprav ni v prvi vrsti namenjeno telesni ozdravitvi, nam bolniško
maziljenje pomaga telesno bolezen sprejeti tako, da nas na poti k Bogu ne
ovira, ampak je bolezen priložnost, da se še popolneje izročimo Bogu. Tako vključuje
v odnos ne le človekovo duhovno, ampak tudi telesno razsežnost, torej poživlja
celega človeka, in če je primerno, lahko tudi telesno ozdravlja.
Z
obhajanjem zakramenta bolniškega maziljenja družina v svoji sredi uresničuje na
prav pomenljiv in tolažilen način svojo vlogo »domače Cerkve« in postaja
konkreten prostor delovanja Boga, ki je želi delovati odrešujoče in
poživljajoče tudi v težkih položajih nevarnih bolezni. Takšno bogoslužno
delovanje družine je za bolnika in druge družinske člane vir novega miru,
poguma in moči, da lahko nadaljujejo življenje v povezanosti s celotnim
občestvom Cerkve in se še utrdijo v veri, upanju in ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar