sobota, 13. junij 2015

13. Bolniško maziljenje spreminja bolezensko trpljenje v bogoslužje



Jezusovo Srce, ki je središče čutenja njegove Božje osebe, nikakor ne more spregledati težkih položajev v osebnem in družinskem življenju, ki jih povzročajo hude, celo s smrtjo zaznamovane bolezni. S tehničnim in vsakovrstnim razvojem se pojavljajo tudi nove bolezni, na katere še nima človeštvo zadovoljivega medicinskega odgovora. Vsa ta dejstva podpirajo velik pomen Jezusovega srečevanja z bolniki vseh vrst za časa njegovega zemeljskega življenja, ki pa se ni končalo z njegovim odhodom k Očetu, ampak se nadaljuje po Cerkvi, ki v posebno težkih primerih lahko obhaja z bolnikom in zbranim občestvom domačih in bližnjih celo zakrament bolniškega maziljenja, ki ponavzoča Jezusovo skrb za bolnike in njegovo srečanje z njimi. Najprimerneje je, da se ta zakrament obhaja v okviru družine, ki je s tem še bolj domača Cerkev.
Bolniško maziljenje odgovarja na stanje težke in resne bolezni, ki bolnika, in z njim celotno družino, postavi celo pred »vrata« smrti; a ni predvsem za na smrtno posteljo. Težko bolezensko dogajanje družino, še zlasti če na to ni pripravljena, zelo prizadene in lahko celo ohromi potrebne medsebojne stike članov ter sorodnikov, saj prinese veliko strahu, negotovosti in najrazličnejših bojazni. In v takšno dogajanje vstopa bolniško maziljenje, ki je resnično zdravilo za strah pred smrtjo, saj se mu v nevarni bolezni ali visoki starosti ni mogoče docela izogniti. Zakrament bolniškega maziljenja želi družini pomagati to stanje sprejeti pozitivno, se v njem primerno boriti in ga spremeniti celo v proces odrešilnega vključevanja v Kristusovo trpljenje.
Žal je ta zakrament prevečkrat pozabljen ali iztrgan iz kroga družine. Vredno bi bilo več storiti za vključevanje celotne družine vanj. In verna molitev družinskega občestva, ki je »domača Cerkev«, bi morda lahko večkrat rešila bolnika ali mu olajšala stanje ter posvetila njegovo trpljenje, kot nam v svojem pismu svetuje apostol Jakob (Jak 5,14-15). Tudi kadar se obhajanje tega zakramenta mora dogajati v okolju bolnišnice, morda celo v intenzivnih oddelkih, je primerno, da so domači na primeren način vključeni. Če ne drugače, so lahko v drugem primernem prostoru ali doma zbrani v molitvi.
Bolniško maziljenje dopolnjuje to, kar se je začelo pri krstu: krepi naše upanja polno življenjsko občestvo z umrlim in vstalim Gospodom. Zaradi tega občestva svetih na koncu našega življenja ni smrt, ampak je Kristus, ki je naše življenje; ni izničenje, ampak polnost vstalega življenja. V tem upanju nas ta zakrament krepi, zato kljub nevarni bolezni ne obupujemo, ampak s Kristusovim pogledom motrimo tudi trpljenje, ki ga bolezen prinaša s seboj. Naše veliko upanje je, da bomo po koncu sedanjega življenja živeli z Bogom. Bog sam človeka pripravlja na to, da bo lahko živel z Njim, zato iz človekovega življenja jemlje vse, kar ovira življenje z Njim.
Poleg upanja v dokončno življenje z Bogom pa zakrament bolniškega maziljenja podeljuje tudi milost potrpežljivosti v prenašanju bolezni in pogum, ko grozi smrt. Čeprav ni v prvi vrsti namenjeno telesni ozdravitvi, nam bolniško maziljenje pomaga telesno bolezen sprejeti tako, da nas na poti k Bogu ne ovira, ampak je bolezen priložnost, da se še popolneje izročimo Bogu. Tako vključuje v odnos ne le človekovo duhovno, ampak tudi telesno razsežnost, torej poživlja celega človeka, in če je primerno, lahko tudi telesno ozdravlja.
Z obhajanjem zakramenta bolniškega maziljenja družina v svoji sredi uresničuje na prav pomenljiv in tolažilen način svojo vlogo »domače Cerkve« in postaja konkreten prostor delovanja Boga, ki je želi delovati odrešujoče in poživljajoče tudi v težkih položajih nevarnih bolezni. Takšno bogoslužno delovanje družine je za bolnika in druge družinske člane vir novega miru, poguma in moči, da lahko nadaljujejo življenje v povezanosti s celotnim občestvom Cerkve in se še utrdijo v veri, upanju in ljubezni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar