9. Družina živi iz krsta

Iz Jezusovega Srca, ko mu je vojak na križu prebodel stran, je pritekla kri in voda, kar je izročilo Cerkve skozi obe tisočletji razumelo kot simbol zakramentov Cerkve. Jezusovo Srce, kot izraz Jezusove osebe, je torej izvir zakramentalnega življenja in dogajanja tudi v družini. Katoličani verjamemo, da obstaja sedem zakramentov, kot jih je postavil Kristus in jih obhaja občestvo Cerkve; po njih pa se uresničuje osebno delovanje poveličanega Kristusa. Zato niso osebna last ali pravica posameznika, ampak vedno skupnostno dogajanje, čeprav so namenjeni posamezniku. Trije (krst, birma in evharistija) so namenjeni uvajanju v krščansko življenje in njegovemu uresničevanju, dva ozdravljanju telesa in duha (sprava in bolniško maziljenje) in dva poslanstvu (sveti zakon in sveti red). Število sedem je simbolno in izraža polnost milosti, ki jo človek za svoje življenje po veri potrebuje. Zato sedem zakramentov pomeni tudi, da je Bog človeku blizu vedno in povsod, ko ga ta potrebuje. Teh sedem zakramentov se nanaša tudi na sedem pomembnih položajev v življenju in jih spreminja v odločilne trenutke povezanosti in življenja z Bogom.

Sveti krst kot duhovno prerojenje iz vode in Svetega Duha odgovarja telesnemu rojstvu, ki je eden najbolj kritičnih trenutkov človekovega življenja, a tudi izredno lep in pomemben. Pri krstu ne postane samo krščenec novi človek, prerojen v smrti in vstajenju Jezusa Kristusa, ampak postaja z njim tudi družina »nova družina« duhovno prerojenih ljudi.

Prav zaradi krstnega dogajanja lahko v družini živimo iz zavesti, da ne pripadamo več sebi, ampak po krstu Kristusu; Božji smo v vsem, kar smo in kar imamo, razen v grehu, kolikor prebiva v nas. Krstna novost je v tem, da nas Sveti Duh po obredu »prepoji« z resničnostjo Jezusove smrti in vstajenja. Tako je v krščenem že na delu vstajenjska moč; v njem torej deluje tista moč, ki je v Jezusu Kristusu premagala smrt. Na neki način smo v krstu že »vstali«, čeprav bomo še morali skozi telesno smrt, da se bo to vstajenje v nas pokazalo v vsej polnosti. Vendar je dejstvo, da posameznik to nosi v sebi in da družina lahko na to »moč« v svojih članih in v medsebojnih odnosih računa, jo upošteva in se nanjo zanaša.

Ko se znajde v težkih položajih, morda brezizhodnih, je še kako prav, da se družina zave, kakšno moč nosi v sebi zaradi krsta, in se trudi ravnati po navdihu Svetega Duha, katerega tempelj postane vsak krščeni družinski član. Pa tudi vse dobro in uspešno, kar družini in njenim posameznim članom uspe, dobi v luči in moči krsta še večji in polnejši »sijaj«. Kajti zaradi krsta je neposredno vpeto v Božje življenje kristjana in zato postane vidni izraz Božje slave sredi sveta. Krščen človek pa je s takšnim življenjem sam po sebi pričevalec Božjega sredi okolja, v katerem živi, in evangelizator v medsebojnih odnosih, ki jih razvija in živi pri opravljanju svojih vsakdanjih opravil. Zato je dobro, da se družina tega vsak dan zave; ali vsaj v nedeljo ob vstopu v cerkev, ko prestopijo prag, ki simbolno predstavlja krst – kot dogodek vstopa v Cerkev; in enako ob pokrižanju z blagoslovljeno vodo iz kropilnika pri vhodu v cerkev, kar spet spominja na krstno dogajanje: kropilnik predstavlja krstni kamen, blagoslovljena voda pa krstno vodo.

Vsa ta vsebina je razlog, da ponovno poživimo praznovanje godov po družinah, saj so le-ti »krstni rojstni dnevi« družinskih članov, torej so spomin dneva našega »prvega rojstva« za nebesa – Bog pa daj, da bi naša smrt bila »drugo« in dokončno rojstvo za nebesa. S takšnim praznovanjem bomo izkoristili lepo priložnost za poživitev krstne zavesti po družinah, kar bi pripomoglo k bolj zavestnemu življenju iz zakramenta svetega krsta in krepilo zavest hvaležnosti za ta neprecenljivi dogodek milosti prvega srečanja »v živo« z Bogom.

Tudi takšno razmišljanje sodi k nalogi, da med obema sinodama o družini živo sodelujemo v sinodalnem procesu, se vanj dejavno vključujmo in v tem mesecu Jezusovega Srca iskreno molimo in prosimo, da bi se župnijska občestva čim bolj živo odzvala na tako velik izziv, kot ga sinoda o družini postavlja prednje.