7. Zakrament svetega zakona – posebna navzočnost Božje ljubezni

Živimo obdobje, ki je zaznamovano z izredno (oktober 2014) in redno sinodo (oktober 2015) o vprašanjih nove evangelizacije v povezavi z družino, zato je primerno, da tudi nekaj zaporednih branj Vrtnic posvetimo »evangeliju družine«, kot so sinodalni očetje večkrat imenovali razodeti pogled na družinsko življenje. Vsi posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa smo še zlasti poklicani, da z Marijo združeni v molitvi polagamo delo Cerkve na področju pastoralnega dogajanja za družino med obema sinodama v Srce njenega Božjega Sina. Hkrati pa je prav, da z obnavljanjem posvetitve obema Srcema in s klicanjem novih posvečencev poglobimo in pomnožimo molitev ter poživimo lastno življenje po zgledu njenega brezmadežnega Srca. Tako bomo lahko bolj uspešno skupno zastavljali moči v pomoči zakoncem in družinam, ki jih sodobni način življenja globinsko slabi v njihovi od Boga dani in želeni resničnosti. Nikakršnega dvoma ni, da so zakramenti kot vir in višek življenja občestva Cerkve tudi sedmeri vrhovi življenja družine kot »domače Cerkve«. V nadaljevanju bomo prav tej tematiki posvetili naša premišljevanja, da bi najprej v sebi poglobili, nato pa drugim, morda nekoliko oddaljenim od središč naših župnij, z »novo apostolsko gorečnostjo« (PIP 59) prinašali evangelij (veselo vest) družine.

Družina kot »domača Cerkev« izhaja iz zakramenta svetega zakona, ki kristjana-zakonca postavi v poročeni stan. Stan pa je poseben javni način življenja, ki je v službi občestvu: najprej sta zakonca v službi drug drugemu na poti odrešenja, nato lastni družini, nadalje župniji, celotni Cerkvi in s pričevanjem krščanskega zakonskega in družinskega življenja tudi vsej civilni družbi. Zakonci naj bi vsak dan v sebi poživljali zavest, da Bog želi »govoriti« svojo ljubezen po njihovi konkretni medsebojni zakonski ljubezni, ki je seveda nujno rodovitna tudi v službi tretjemu (otrokom in občestvu). Kristjan, ki po krstu ne pripada več samemu sebi, tudi svojega zakonskega življenja ne more več živeti samo zase, ampak v službi Bogu in ljudem. Brez te zavesti je težko dojeti in živeti zakrament svetega zakona in dostojanstvo zakonskega življenja, ki iz njega izvira, ter graditi družino kot »Cerkev v malem« ali »domačo Cerkev«.

Zelo koristi, če se družina pogosto družno zave zakramenta svetega zakona, ki ga živita oče in mati, kot enega izmed temeljnih duhovnih studencev v svoji sredi in zavestno iz njega »pije« v konkretnih razmerah. Bog se bo tudi na ta način izkazal živega med njimi! V otroke pa se bo od najzgodnejše dobe ponotranjala Božja zamisel o zakramentu zakona in na njem postavljeni družini. Zaradi tega izrednega pomena premišljuje v tem letu vesoljna Cerkev o tako pomembnem področju človeške stvarnosti, kot je družina. Na sinodi oktobra 2014 je bilo večkrat izraženo, da družina ni le »temeljna celica človeške družbe«, kot se pogosto poudarja, ampak je tudi »zibelka zastonjske ljubezni« in zato jo je treba še bolj skrbno varovati in zaščititi. Gotovost, da je »zakonska zveza med enim moškim in eno žensko« osnova za vsako družino, je bila v Cerkvi vso njeno zgodovino. Poudarjana je bila »zakramentalna vrednost zakona«, ki je bil zato vedno znova opredeljen kot nerazvezljiv. In takšen tudi ostaja; o tem kompromisi niso mogoči.

Seveda je v razpravah močno zastopano tudi dejstvo, da »ločene in ponovno poročene osebe ne smejo pristopati k evharistiji«; kar pa nikakor ne pomeni, da niso več člani krščanske skupnosti. Resnica je prav nasprotna, saj v svojem stanju, ki je gotovo boleče in velikokrat nenamerno hoteno, potrebujejo pomoč. Zato je cerkveno občestvo povabljeno, da njihov položaj premisli in jim pomaga dejavno zaživeti v župnijskih občestvih. Na sinodi so tudi spodbudili k razpravi o »poenostavitvi postopkov za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze«.

Vedno znova se je v ospredje razprav vračala tema glede »priprave na zakon«, ki naj bo »poglobljena in dolgotrajna«. Bolj kot socialno in pravno raven pa je treba poudarjati njeno »versko in duhovno razsežnost«. Priprava na zakon naj ne bo le neka nadloga, ki jo zaročenca morata opraviti čim prej in brez večje prepričanosti. Zakon je namreč »življenjska poklicanost«, zato mora priprava nanj biti daljša in poglobljena, zaročenci pa naj bi v njej prišli do zavedanja »zakramentalne vrednosti zakonske zveze«.