18. Duhovni poklici vznikajo v družini

Junij ni le mesec posebnega češčenja Jezusovega Srca, ampak je pri nas tudi mesec duhovniških posvečen, ki mu nato sledi mesec novih maš. Združeni z Jezusovim Srcem, se zazrimo v dar duhovništva in posvečenega življenja v povezavi z Božjo ustanovo družine.

Že odkar se je Jezus sam pojavil kot otrok v družini, lahko družino dojemamo kot redno »zibelko« poklicanosti v vsako obliko posvečenega življenja; obstajajo seveda tudi izjeme. Prihodnost otrok zahteva že v okviru družinskega življenja izbire, ki odsevajo, kaj je za življenje bolj pomembno in kaj manj. Tako na primer prepričanje v družini, da obiska nedeljske svete maše ni mogoče opustiti, utrjuje otroke v miselnosti in čutenju, da brez Gospoda ni mogoče storiti ničesar dobrega. Zato so obisk nedeljske svete maše, udeležba pri župnijskih praznovanjih, prevzem odgovornosti, udeleževanje oratorija, obisk verouka … priložnosti, v katerih se pospešuje čut pripadnosti župnijskemu občestvu, ki daje trdnost in postopoma vodi k odgovornosti za skupnost, ki lahko dozori tudi v duhovni poklic.

Včasih se pri starših pojavi bojazen ob sumu, da se v otroku poraja duhovni poklic. Bojijo se, da bodo otroci zaradi tega v življenju nesrečni, ali da jih bodo s tem sami izgubili; nekatere je strah, da otrokom ne bo uspelo živeti zahtevanega posvečenega življenja, saj imamo tudi negativne zglede ... Seveda je res, da dober duhovnik nosi svoj vsakdanji križ, prav tako kot to doživljajo starši, v podaritvi, ki ne bo vselej nagrajena s hvaležnostjo in z uspehi, v odgovornosti, ki se bo srečala tudi s kritiko, večkrat v ubijajočem vrvežu obveznosti in zahtev. A ravno zato je prav, da starši z otroki govorijo tudi o pozitivnih vidikih duhovništva in redovništva. Vsi ti namreč živijo predvsem odnose: svoj čas namenjajo ljudem in to je najbolj napolnjujoče za človeka. Ne skrbijo predvsem za stvari, papir, denar, razen kolikor je potrebno. Svoj dan napolnijo s srečanji z ljudmi in Bogom. Njihovo življenje je izredna človeška izkušnja. Z ljudmi se srečujejo, ne da bi jim kaj prodajali, ne da bi imeli od njih kakšno korist, ne kakor se sreča s stranko, ampak da bi skrbeli za njihovo duhovno življenje, za njihovo temeljno poklicanost ter jim pomagali biti Božji otroci. Ljudje jim pogosto odprejo svoje srce v zaupanju, ki mu ni enakega v medčloveških odnosih; in v tem zaupanju se seje Beseda resnice, ki odpira pot k večnemu upanju in ozdravlja z odpuščanjem. Duhovnik zase in za ljudi obhaja skrivnosti zveličanja: delo njegovih rok niso minljivi izdelki, ampak omogoča delovanje Boga samega v življenju ljudi na najgloblji način na tem svetu. Z obhajanjem svetih skrivnosti, zakramentov omogoča ljudem milost vstopa v večno življenje in združevanje v občestvu z Jezusom v občestvu Cerkve.

Starši in otroci le v pogovoru dojamejo, kako velika milost je dar duhovništva ali redovništva. In takrat se lahko razveselijo, če kdo med njimi čuti privlačnost za to pot. In dobro je, da mu pri tem pomagajo, da prav razbere svojo poklicanost, jo utrdi in se s podporo družine z veseljem odpravi na pot tega izrednega nadnaravnega klica, ki ga Gospod ne nameni prav vsakemu.

Oba živeča papeža sta se v 53. točki okrožnice Luč vere zedinila glede pomena družine takole: »V družini vera spremlja vsa življenjska obdobja, od otroštva naprej. Otroci se naučijo zaupati ljubezni svojih staršev. Zato je pomembno, da starši skupaj živijo vero v družini, ki spremlja zorenje vere otrok. Zlasti mladi ljudje, ki so v tistem življenjskem obdobju, ki je za vero tako večplastno, bogato in pomembno, naj začutijo bližino in ljubečo naklonjenost družine in cerkvenega občestva na svoji poti rasti v veri … Mladi ljudje hočejo nekaj velikega v življenju. Srečanje s Kristusom, ko se dajo osvojiti in voditi njegovi ljubezni, razširja obzorje življenja in mu daje trdno upanje, ki ne razočara. Vera ni zatočišče za ljudi brez poguma, temveč razširja življenje. Vera pomaga odkriti veliko poklicanost, poklicanost za ljubezen, in jamči, da je ta ljubezen zanesljiva in vredna, da se ji izročimo, saj je utemeljena na Božji zvestobi, ki je močnejša kakor vsa naša šibkost.«

Vsi, še zlasti pa častilci Jezusovega Srca, lahko pri tem svetem dogajanju sodelujemo z molitvijo zanje ter za zvestobo, gorečnost in svetost že poklicanih.