Razmišljali
smo že, da je Jezus izbral za svoj življenjski slog ponižnost, ki je zato
temeljna evangeljska krepost. Sije iz prav vsake Jezusove življenjske
odločitve. Zato je tudi kot nekakšen »steber« življenja po evangeliju, ali
»deblo« drevesa evangeljskega življenja. Ko pa se to »drevo« razveji, požene
tri osnovne veje: čistost, uboštvo in pokorščino. Prav te tri življenjske drže
imenujemo evangeljski sveti. Ali »nasveti«, ki jih Jezus svetuje vsem, potem ko
jih je sam sprejel kot konkreten način svojega življenja. V najširšem smislu so
namenjeni vsem kristjanom, saj smo po krstu postali »udje« njegovega skrivnostnega
telesa, ki je Cerkev, in kot takšni poslani v današnji svet, da po nas vstopa v
današnje razmere Kristus sam in da bi po našem načinu življenja tisti, ki
Kristusa še ne poznajo ali ga premalo poznajo, lahko praktično videli, kako bi
Jezus živel sredi naših razmer. A v posebno radikalni obliki, v smislu čim
popolnejše podobnosti s Kristusom jih zaobljubijo v posvečenem življenju.
O
evangeljskih svetih lahko razmišljamo z različnih vidikov, a pri tem ne smemo
pozabiti na njihovo celotno podobo. Najpomembneje pa je, da imamo nenehno pred
očmi Kristusovo skrivnost, iz katere sveti izhajajo in h kateri so usmerjeni.
Poglejmo nekaj vidikov.
Evangeljski
sveti so pogosto predstavljeni kot odpoved.
Poudarjeno je asketsko prizadevanje z namenom, da bi uredili lastna osnovna
teženja. Le-ta so po grehu močno ranjena in so vzrok trojnega poželenja, v katerem
koreninijo vsi moralni odkloni. Z zaobljubami redovnik v veliki meri odvzame
netivo temu poželenju in s tem nastavi sekiro na korenino ter ustvari ugodne razmere
za vzpostavitev reda v sebi in za razvoj ljubezni po Jezusovem zgledu. Ob tem iz
ljubezni do Boga žrtvuje dobrine (imetje, samostojno udejanjanje svobodne
volje, ugodje), ki so prav gotovo zelo dragocene. Z izrecnim namenom slaviti
Boga, daje odpovedi sami večjo vrednost, kot je vrednost žrtvovane dobrine in
osvetli njeno pozitivnost. S tem ne smejo biti razvrednotene dobrine, ki so
predmet odpovedi: materialne dobrine, svobodna osebna pobuda in vrednote,
povezane s spolnostjo. Napačno je, če so zaobljube predstavljene kot
prizadevanje za lastno moralno popolnost in ne kot češčenje Boga in izbira
Kristusa ter način, da bi se popolnoma upodobil po njem.
Zato
je pomembnejši vidik, da so evangeljski sveti najboljši način, da te vrednote
primerno uresničimo. Uboštvo - ni le odpoved materialnim vrednotam, temveč
najboljša možnost, da te dobrine dobro uporabimo za služenje bratom in sestram
ter da jih pravilno množimo z delom. Čistost - ni odpoved spolnosti in
ljubezni, temveč odličen način, da ju razvijamo in tako dosežemo človeško in s
tem tudi čustveno ravnotežje, ki se izraža v harmoničnih medsebojnih odnosih.
Pokorščina - ni odpoved samemu sebi, temveč izvrsten način za razvijanje
svobode Božjih otrok in osebne ustvarjalnosti. Ta vidik je resničen, kolikor
predpostavlja uresničenje vsebine in cilja evangeljskih svetov: »Kdorkoli hodi
za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek« (CS 41a). Toda
polnost vrednot, ki jih sveti omogočajo doseči, gre skozi korenito posnemanje
Kristusa in je njegova posledica.
Cerkev
je prepričana, da »zaobljubitev evangeljskih svetov, čeprav je združena z
odpovedjo dobrinam, ki jih je nedvomno treba zelo ceniti, ne nasprotuje
resničnemu razvoju človeške osebnosti, ampak mu je po svoji naravi v kar
največji prid« (C 46). Vendar evangeljski sveti niso »bližnjica« za dosego teh
vrednot. Razlog odpovedi ni želja, da bi v najvišji meri dosegli človeške
vrednote, ampak da bi hodili za Kristusom in se po zaobljubah evangeljskih
svetov zedinjali z Njim. Uboštvo, čistost in pokorščina so izrecna izbira, s
katero osebe posvečenega življenja od blizu sledijo Kristusu in njegovemu
izničenju ter ga bolj nazorno razodevajo. Razlog za izbiro takega življenja je
bolj radikalno »slediti Kristusu« in nič drugega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar