6. Z Marijino držo do upodabljanja po Jezusovem Srcu

Občutek imam, da kadar molim Marijino hvalnico »Moja duša poveličuje Gospoda«, stopam v »prevelike čevlje«. Predaleč sem od Marijinega »zgodi se mi po tvoji besedi«; daleč od čutenja, da sem pred Bogom »hlapec«.

Preveč je še v meni mene.

A hkrati me neizmerno priteguje ta Marijin pogled vere! Kako neverjetno je sposobna vso osebno in prav tako narodovo zgodovino zaobjeti z Božjega horizonta ... in to »neko dekle« iz Nazareta, kraja, od koder po sodbi javnega mnenja pač ne more priti kaj prida. Ta pogled me priteguje, ker je drugačen … ker je iskren … ker je čist … ker v njem ni senc, skrivalnic in računic … Je pogled, ki tistega, ki mu sledi, privede do obrobij Jezusovega Srca, iz katerega sije Resnica, pelje Pot in polje Življenje.

Rad bi svojega Gospoda z vsem srcem poveličeval! Rad bi Ga v polnosti zagledal kot svojega dobrotnega Boga, saj mi v življenju dela velike stvari. Katere so te velike stvari … ustvaril me je iz nič – pravzaprav ne iz »niča«, ampak iz svoje Ljubezni … preustvaril me je v krstu – pravzaprav me napolnil s svojo smrtjo in vstajenjem … dal mi je toliko ljubečih in pripadnih ljudi na pot mojega življenja, od staršev ter bratov in sester naprej do tolikerih, ki so in še delijo z menoj svoje življenje v Gospodu – pravzaprav je prelival in še preliva po njih ljubezni vame svojo Ljubezen … kaj vse sem prejel kot dar in lahko dal kot dar – pravzaprav sem samo nadaljeval darovanjski tok … v koliko skrivnosti zakonov in družin mi je dal vstopiti … kolika trpljenja okusiti, lastna in drugih preskušanih bratov in sester … kolikerih čudežev sem bil deležen, ki jih je Gospod storil vpričo mene: bolnikom in zakoncem, prizadetim in notranje ranjenim, vernim in manj vernim … kolikokrat sem bil priča veselju, ki je kot sad Duha privrelo iz središča vernega srca ...

Zares velike stvari mi je storil Gospod!

Tako lahko vsak izmed nas moli svoj »magnificat« po Marijinem zgledu, saj je njeno Srce najbolj podobno Jezusovemu Srcu. In v šoli njenega brezmadežnega Srca se učimo najbolj pristno vstopati v presveto Jezusovo Srce.

Obudimo hvaležnost za tiho veselje, ki raste na humusu vsega, kar Gospod dela v naših življenjih:

-          ko nam v čem uspe, je to izraz Njegovega Uspeha; in ko nam nič ne uspe, je Njegov Uspeh lahko še večji,

-          ko raste veselje tudi iz vsega, kar je v naših očeh in očeh sveta polomija, čutimo v srcu, da je On na delu.

Zato se Mu naj zahvaljujejo naše duše!

Naj skupaj z Marijo vse naše življenje postane MAGNIFIKAT!

Želimo si ostati povezani s čistim hrepenenjem te Marijine naravnanosti, saj je najpopolnejši odsev vsega doživljanja v Jezusovem Srcu. Če je naša želja v mesecu juniju, da se še bolj upodobimo po Njegovem Srcu, resnična, potem ni bolj zanesljive poti, kot da svoj korak, čutenje in poglede v vsakdanjem življenju uskladimo z Marijino držo. To je gotovo najbolj varna in gotova pot posvečevanja v duhu Jezusovega Srca.