28. Zaobljuba čistosti spreminja telo v »prostor« posebne Kristusove navzočnosti

Zaobljuba čistosti se »dotika najglobljih nagnjenj človekove narave« (R 12c) in zato zadeva ter zahteva celega človeka. Ne nasprotuje »drugemu« in njegovi polni uresničitvi. Posvečena oseba doživlja veliko veselje prav v tem, da pomaga »drugemu« postati v kar največji meri »on sam« - to, kar je Bog ustvaril, ko ga je ustvaril. Ta zaobljuba ni zanikanje ljubezni; radikalno pa zavrača tisto dimenzijo, v kateri si nagon po posesti želi »drugega« prisvojiti. Z življenjem tega evangeljskega sveta se sredi sveta pojavlja »dokaz«, da je na sočloveka mogoče gledati s svobodo prave ljubezni. Kot je mogoče uživati v gledanju ptice v letu, ne da bi jo hoteli zapreti v kletko. Tak človek na globinsko simbolni ravni sporoča svetu, da zmore drža simpatije in zastonjske naklonjenosti ponovno vzpostaviti harmonijo med njim in drugimi, tudi v potrošniško naravnanem okolju. Pomaga tudi drugim ponovno najti osrečujočo svobodo, ki je najbolj razvidno znamenje, da je bil prelom, povzročen z grehom, presežen in poravnan. Gre za pričevanje zmage nad samoljubno (ne)ljubeznijo do drugih.

Zato posvečena deviškost ni zavračanje zakona ali spolnosti. Deviškost je z milostjo posebne poklicanosti podkrepljen napor človeka, da bi uresničil tisto osebno občestvo (odnos), h kateremu nas po naravi usmerja spolnost, in to na način Jezusovega zemeljskega uresničenja. S tem so lahko v spodbudo tudi zakoncem, ki izkušajo, kako je njihov poskus uresničevanja take skupnosti še vedno omejen in neizpolnjen. Tako lažje dojamejo, da je popolno občestvo (odnos) mogoče imeti le z Bogom in šele nato v Njem z zakoncem in z otroki. Ob tem razumemo, da deviškost, ki uresničuje tak odnos, ničesar ne zaničuje, še najmanj zakonsko zvezo moža in žene, ki je povzdignjena v zakrament. Izbira deviškega življenja torej ni predvsem odpoved zakonski zvezi, ampak je podaritev samega sebe Kristusu, tako celostno in použivajočo, da kot logično posledico izključuje podobno združitev s kakšno drugo osebo. Tako kot mož in žena podarita drug drugemu telo, srce in dušo, se drug drugemu popolnoma posvetita ter najdeta v tem svojo polnost v Kristusu, se deviški človek direktno podari Kristusu, se mu popolnoma posveti in v tem najde svojo polnost.

Telo deviškega človeka s tem postane »prostor« posebne Kristusove navzočnosti. Kot je v zakonu telo razodetje in sredstvo medsebojne ljubezni, tako postane v deviškosti znamenje in učinek ljubezni do Kristusa in Kristusove ljubezni do človeka. S Pavlom bi rekli: »Telo je za Gospoda in Gospod za telo« (1 Kor 6,13). S tem se kaže končni namen telesa, ki je v utelešenju Boga doseglo svoj višek: »biti telo« Boga - pomeni način izraza in razodetja Boga samega v svetu. Kristus je svoje telo uporabil kot izraz svoje velike ljubezni. Nadalje je Jezus razumel svoje telo kot snov za daritev: »Žrtev in daritev nisi hotel, a telo si mi pripravil« (Heb 10,5). Tudi Cerkev mora gledati na svojo telesnost kot na znamenje velike ljubezni in kot na snov za popolno daritev. Čistost deviškega človeka pripelje poklicanost človeškega telesa do najvišjega izraza: postane znamenje ljubezni po Kristusovem vzoru. Zato je deviškost človeka, ki se popolnoma posveti Bogu, »posvečena«. Biti deviški v krščanskem smislu, ne pomeni svojega telesa nikomur podariti, temveč da me je Kristus posvetil in vzel popolnoma za svojega. Deviškost je veliko več kot zgolj telesna nedotaknjenost ali zdržnost, je način življenja in postopna pot poistenja s Kristusom. Duhovna rodovitnost deviškosti prebuja tudi deviško ljubezen do drugih ljudi, saj jih ne gleda predvsem kot ženske ali moške, ampak jih vidi kot Božje otroke in zato kot svoje brate in sestre. Tako deviškost po svoji naravi rojeva bratstvo/sestrstvo: zakonska zveza ohranja človeško družino, deviškost pa Božjo. Jezus Kristus ni mogel bolje razodeti polnosti svojega večnega Sinovstva kot po načinu deviškega življenja. Prav tako ni mogel bolje pokazati polnosti in globine ustvarjalnosti, po kateri rojeva ljudi za Božje življenje, kot tako, da jih ljubi na deviški način. Posvečeni ne izbere zdržnosti zato, da bi manj ljubil, ampak da bi bolje ljubil. Biti deviško čist pomeni, ohranjati svoje srce v največji »kondiciji« za ljubezen na Kristusov način.