Pred
časom smo se v nekem krogu pogovarjali o Očetovem pogledu, kot ga Jezus
predstavi v priliki o usmiljenem Očetu oziroma izgubljenem sinu in ki ga je sam
v svojem zemeljskem življenju konkretno prinašal v najrazličnejše položaje.
Tema o »Božjem obličju« in »Božjem pogledu« je bila Jezusu dokaj ljuba, pogosto
pa jo najdemo tudi v izražanju zadnjih papežev. Zato ni bilo naključno, da smo
se ob njej zapletli v zanimiv pogovor tudi v omenjeni družbi. Nenadoma se je
nekdo domislil zapisane prigode v tretjem poglavju prve Mojzesove knjige, kjer
Bog izžene Adama in Evo iz raja: »In
Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je
bil vzet. Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in
meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražil pot do drevesa življenja«
(v. 23-24). Nato pa je dodal, da so ga ves čas učili, da je Bog izgnal Adama in
Evo iz svojega raja. A v tistem trenutku tega ni mogel več spraviti v sklad s
tem, kakor je Jezus v tej priliki in še na drugih mestih predstavil svojega
Očeta. Ker je tudi sam oče, je sobesednik jasno začutil, da niti kot človeški
oče ne bi mogel kar tako izgnati svojega otroka od doma, še posebno če bi
vedel, da gre za večno posledico. Kako naj bi torej Bog kot usmiljeni oče storil
tako usodno dejanje za svojo ustvarjenino, zaradi katere je pravzaprav ustvaril
vse drugo vidno stvarstvo in ob njej ugotovil, da je »zelo dobra«?
Modrovanje
je bolj in bolj teklo v smer, da raj pravzaprav ni predvsem neki kraj, čeprav
mora človek bivati tudi v določenem prostoru, ampak bolj kot kaj drugega stanje
človekovega srca. In ko je to srce odprto odnosu z Bogom in si ga želi, kakor
si otrok želi odnosa z očetom, potem Bog gotovo z veseljem prebiva v njem.
Takrat je to v nekem smislu rajsko stanje, ki ga Bog nikakor ne želi prekiniti.
A človek lahko s svojo svobodno voljo, kolikor mu jo je Stvarnik podaril,
zapove tudi Bogu, da zapusti ta zanj tako privilegiran prostor človekovega
srca. Z velikim grešnim dejanjem, s katerim se svobodno odloči, da na mestu
Boga v svojem srcu želi imeti malika, ki je lahko tudi on sam, se to dejansko
zgodi.
Tako
smo morali soglasno sprejeti razlago, da pravzaprav ni Bog izgnal prva človeka
iz raja, ampak da sta ona dva iz raja svojega srca izgnala Boga. In Bog se je v
svoji ponižni drži ljubezni moral z bolečino umakniti svobodni odločitvi svoje
ljubljene stvari. Če je v stari zavezi še bilo mogoče prikazovati ta dogodek
kot »pravičen« Božji poseg, saj se je napačna podoba Boga le počasi
prečiščevala skozi zgodovino človekovega odnosa z Bogom, se takšna pravno
pravičniška podoba Boga prav nič ne sklada s podobo Očeta, ki je usmiljen in
gre v svoji ljubezni do človeka prav do konca zemeljskega bivanja svojega
učlovečenega Sina – torej na križ. Ne zato da bi človeka obsodil in mu še
poslednjič pokazal in dokazal, kako zlobno je ravnal v odnosu do njega, ampak
da bi vzel nase njegove grešne krivde in najhujše posledice greha ter jih v
svoji ljubezni izničil, človeku pa spet omogočil dostop do »raja«, še več, do
»nebes«. Torej do sebe samega; do ponovnega odnosa ljubezni, kjer je človek
lahko do polnosti uresničen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar