24. Pokorščina Bogu po srednikih

Vsi smo dolžni Bogu popolno pokorščino. Posebnost redovništva pri tem je, da se po navdihu Svetega Duha podvržejo sredništvom: konstitucijam, skupnosti in predstojniku.

Konstitucije, ki jih Cerkev potrdi in jim priznava skladnost s karizmo in z evangeljskimi vrednotami, postanejo za poklicanega avtentično vodilo za zvesto udejanjenje poklicanosti. Vsebujejo temeljna navodila, glavne smernice skupne karizme, ki je po ustanovitelju dar za celotno Cerkev. In ko jo posameznik prepozna kot najboljši okvir za uresničevanje lastnih karizem (darovi Svetega Duha v dobro skupnosti), se z njimi vključi v ta »okvir«; ko ga skupnost sprejme, se konstitucij drži in s tem pokaže svojo odgovorno zvestobo Kristusu. Zato konstitucije ne smejo ostati le besedilo, ki ga je »treba izpolnjevati«, ampak postanejo živa resničnost, ki jo je poklicani izbral, da bi se v njej uresničil po Božji zamisli.

Pokorščina velja tudi konkretni skupnosti bratov ali sester. To ne pomeni, da vsi ukazujejo, ampak da posameznik prizna primarno vrednoto organskemu telesu posvečene skupnosti. Ker veruje, da je Kristus navzoč v Cerkvi kot v telesu, sprejema, da je zanj Cerkev ta konkretna skupnost. V službi članov ima skupnost pravico-dolžnost, da jih vodi in podpira z navodili, ki jih član ne sme prezreti, sicer bi grobo prekršil solidarnost, sodelovanje in zvestobo samemu sebi. Z zaobljubo je namreč svobodno izbral skupnost ter ji zaupal nalogo, da ga privede do tiste stopnje ljubezni, v katero ga kliče Gospod. Druge potrebuje, ker se zaveda svoje krhkosti in čuti, da mu bo njihova podpora pomagala onkraj lastnih opuščanj in v skušnjavah.

Med sredništva spada tudi redovnikova pokorščina predstojniku, katerega naloga je, biti učinkovit »po-srednik« Božje volje posameznemu bratu/sestri kot tudi celotni skupnosti. Pri tem dogajanju so v pomoč naslednje drže članov skupnosti:

1. Odločenost vsakega, da išče in izpolni Božjo voljo. Če te svobodne odločitve ni, bo v najboljšem primeru ubogal, ker bo moral, s tem pa se bo postavil v stanje suženjstva, v popolno nasprotje tega, k čemur naj bi ga zaobljube privedle: k svobodi Božjega otroka.

2. Imeti mora jasno spoznanje, da te volje ni lahko spoznati in jo izpolniti brez vodstva in pomoči. Posledica hrepenenja po Božji volji in poznanja lastnih mej je želja po avtentičnem sredniku, konkretnem in osebnem, ki pomaga pri prepoznavanju (stran)poti.

3. Zato redovnik na predstojnika ne gleda kot na koga, ki se ga mora čim bolj izogibati - ker predstavlja neposredno nevarnost za njegovo svobodo -, ampak gleda v njem človeka, od katerega želi biti odvisen, ker v njem vidi avtentično pomoč pri duhovnem napredovanju; »želi«, kajti če kak redovnik avtoriteto samo prenaša, njegova pokorščina ni evangeljska.

4. Kdor želi imeti dobrega po-srednika, bo naredil vse, da bo ta mogel izpolnjevati posredništvo. Za to je nujen »zaupen dialog«. Predstojnik mora biti pozoren na potrebe podrejenega, saj tudi po njih Gospod govori, a je prav tako res, da mora imeti možnost jih spoznati in preveriti njihovo resničnost. Zato je član skupnosti dolžen s predstojnikom govoriti o svojem življenju, o željah, težavah, potrebah ... tako bo predstojnik mogel opravljati službo posrednika in razločevalca. Ni mogoče voditi koga, ki bi zavračal, da bi ga predstojnik poznal.

5. V zavesti, da smo vsi nepopolni, se od predstojnika ne zahteva popolnost in ni tragedija, če posameznik izkusi, da se tudi predstojnik lahko moti. Razumel bo tudi, da predstojnik, tako kot vsakdo, potrebuje pomoč, razumevanje in spoštovanje.

6. V skupnosti ima vsak osebno dolžnost, da pomaga pri njeni rasti. Tudi podrejeni so odgovorni za predstojnikovo ravnanje. Udje skupnosti ne smejo biti preprosti izpolnjevalci ali čustveni privrženci predstojnika, ampak svobodni možje ali žene, ki priznavajo in spoštujejo avtoriteto; ki iščejo sodelovanje in znajo povedati resnico brez maščevalnosti, zgolj z željo, da bi bila luč predstojniku in mu pomagala, da se ne zapre v svojo funkcijo.

Vse to pomaga živeti pokorščino s pogojem, da člane povezuje globoka vera in nadnaravni pogled na življenje, s katerim vidijo v predstojniku »Božjega namestnika« (R 14).