19. Mučenke Jezusovega Srca

Sv. Terezija sv. Avguština in sosestre, (mučene 1794), 17. julij

Osemnajsto stoletje je bilo stoletje razsvetljenstva. Vera v razum in napredek je hotela nadomestiti vero v razodetje in Cerkev. Opora temu gibanju je bila tudi francoska revolucija. Njeno vodilo o bratstvu, svobodi in enakosti se je kmalu izrodilo. V imenu svobode je narodna skupščina razpustila vse cerkvene redove, češ da so njihova pravila zoper človekove pravice do svobo­de. Revolucija, ki je obljubljala bratstvo in enakost, se je spremenila v strahovlado in zatirala Cerkev ter Cerkvi zveste duhovnike, redovnike in redovnice.

Z razglasitvijo republike so odloki kar prehitevali drug drugega. Prepovedali so krščansko ime, pustošili cerkve, morili duhovnike, ki so zavračali državno zaprisego. Kr­ščanstvo naj bi izginilo do zadnjih sledov.

V tem revolucionarnem ozračju se je skupnost karme­ličank v Compiègnu v Franciji izročila Bogu kot spravna žrtev, da izprosi mir Cerkvi in svoji domovini. Besedilo posvetitve so sestre dve leti vsak dan obnavljale ter se vztrajno pripravljale na darovanje življenja. Po odloku o razpustitvi samostanov z dne 18. avgusta 1792 so bile se­stre prisiljene odložiti redovno obleko in zapustiti samo­stan. V štirih skupinah so živele pri družinah ter ostale zveste predpisanim molitvam.

Sredi poletja v letu 1794 je teror dosegel višek. 23. junija so aretirali tudi šestnajst bosonogih karmeličank samostana Učlovečenja v Compiègnu in jih zaprli v samice, ker »zadržujejo napredek javnega duha s tem, da sprejemajo v svojo skupnost osebe tako imenovane škapulirske bratovščine in jih fanatizirajo … naredile so obljube za neko kontrarevolucijo«.

17. julija je vseh 16 karmeličank sodišče obsodilo na smrt zaradi zvestobe Cerkvi in posvečenemu življenju in zaradi pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca. Sestre so izrek sodbe poslušale z vedrino in veseljem v srcu. Sledila je prava liturgija mučeništva. Za množico, ki je stala ob cesti ali šla za konvojem, je bila ta belo oblečena skupina redovnic, ki so zbrano pele Miserere, Salve Regina in Te Deum, tako nenavaden prizor, da ga je sprejela v spoštljivi tišini, ki ni imela primere v vsej revoluciji.

Najmlajša, sestra Konstanca, novinka, je bila prva po­klicana. Pokleknila je pred priorico, prosila za blagoslov in dovoljenje, da sme umreti, ter poljubila kipec, ki ji ga je ponudila priorica. Nato je vstala in šla po stopnicah proti giljotini, vesela, kakor da gre na slavnost. Nenado­ma je začela peti psalm Laudate omnes gentes (Hvalite 

vsi narodi) in vse sestre so povzele melodijo. Tako so prihajale druga za drugo. Ostareli sestri Anamariji Kri­žanega Jezusa so morali rabljevi hlapci pomagati, da je prišla po stopnicah. »Prijatelji moji, odpuščam vam iz vsega srca in upam, da bo Bog tudi meni odpustil«. Ko je šla nazadnje, za vsemi po stopnicah do giljotine še mati Terezija, je dala kipec nekomu, ki je stal poleg nje.

Zanimivo je, da je bilo v obtožnici zapisano, da so bile obsojene zaradi čaščenja Jezusovega in Marijinega Srca. Razsvetljenstvo je hotelo prav to, da bi iz src vernih ljudi iztrgalo prisrčno pobožnost in predanost Bogu. Pomem­ben je bil samo goli razum in napredek. Prava pobožnost do Jezusovega Srca pa je človeka vedno usmerjala k lju­bezni in služenju. Vsem, ki so to pobožnost sprejeli, da jim je oblikovala življenje, pa je pomagala v družbo pri­našati toplino, usmiljenje in ljubezen. Brez teh vrednot pa lahko človeška družba postane samo še tolpa skupin ali posameznikov, ki se borijo za prevlado in moč.