22. Biti živa hostija!

Bl. Marija Jezusova Deluil-Martiny (1841-1884), 27. februar

Marija Jezusova je bila rojena leta 1841 blizu Mar­seillesa v Franciji. Dan kasneje je bila krščena na ime Marija Karolina Filomena. Njen oče je bil advokat in upravnik Gostišča ljubezni do bližnjega. Za njo so bili rojeni še en brat in tri sestre. Že v nežni mladosti je do­živela več trenutkov goreče ljubezni do Boga, posebej še pri prvem obhajilu in birmi. Njena mati ji je približala pobožnost do presvetega Srca Jezusovega. Doma se je naučila pisati, brati in vsega, kar je bilo potrebno. Z veli­kim uspehom se je naučila celo latinščine.

Ker je bila zelo nadarjena, so jo z osmimi leti poslali k sestram vizitatinkam v Marseilles. Ker je bila v šoli zelo živahna, so sestre ob škofovem obisku le-temu poto­žile, da je Marija zelo živahna. Preroško jim je odvrnil: »Ne bojte se, to so otročarije! Boste videle, da bomo njo nekoč klicali sveta Marija iz Marseillesa«. Kot gojenka v samostanu Presvetega Srca v Lyonu je Marija z veli­kim uspehom dokončala višji študij. Preden se je vrnila domov je opravila duhovne vaje in v srcu začutila jasen klic v redovno življenje. Starši so ji predlagali, da bi se poročila, a je odklonila. Zatem so ji drug za drugim umr­le vse tri sestre in brat. Prevzela je skrb za bolne starše. Poleg skrbi za starše se je veliko posvečala delom ljube­zni do bližnjega. Bila je dejavna v Straži svetega Srca Jezusovega. Toda to je bil le začetek njenega poslanstva. Ko je postal njen spovednik in duhovni voditelj jezuit pater Calage [kaláž], je leta 1869 naredila zaobljubo večne čistosti. Vedno bolj se je v njej pojavljala želja, da bi se Gospodu popolnoma darovala v žrtev, da bi Bogu izkazala čast, ki mu gre.

Leta 1873 je poromala v Paray-le-Monial in kmalu zatem s štirimi sestrami in štirimi postulantkami usta­novila novo redovno družino z imenom Hčere presvete­ga Srca Jezusovega. To je bila kontemplativna redovna družba, ki je imela poseben cilj, »na vso spregledano ljubezen Božjega Srca po najboljših močeh odgovoriti«. »Srcu Jezusovemu se neprestano zahvaljevati za veliko usmiljenje do grešnikov in zadoščevati Bogu za vse, s čimer ljudje žalijo Božje Veličastvo.« Želela je, da bi bile njene sestre stalno pod vznožjem križa, skupaj z Jezu­sovo Materjo Marijo, in prosile za čimprejšnji prihod Božjega kraljestva.

Leta 1878 je bila posvečena bazilika presvetega Srca Jezusovega v Berchemu v Belgiji. Nekaj dni kasneje so sestre naredile večne zaobljube. Takrat so začele z več­nim čaščenjem Najsvetejšega in so se menjavale vsake pol ure dan in noč.

V letu 1876 je v kratkem izgubila očeta in mamo. Pre­den sta umrla, sta izrazila željo, da bi na družinskem po­sestvu pri Marseillesu ustanovila redovno hišo. To željo staršev je izpolnila, ko je tam ustanovila tretjo redovno hišo in v njej nastanila noviciat.

»Ljubezen se veže z ljubeznijo, žrtev z žrtvijo, in ta kli­če po krvi, krvi lastnega srca. ... Če moje ubogo življenje lahko kaj doprinese, da se duše približajo tvojemu Srcu, po katerih te žeja, rada postanem živa hostija, s katerimi pokrivaš sveti oltar. Gospod, vzemi ga!« Te njene besede so se dobesedno uresničile, ko jo je samostanski vrtnar na pepelnično sredo 1884 umoril. Bil je nestrpen do vse­ga, kar je bilo povezano z vero, ker je bral anarhistične časopise. Ko je umirala, so bile njene zadnje besede: Od­puščam mu, zaradi Gospodovega dela, zaradi Gospodo­vega dela!

Sestra Marija Jezusova je papežu Leonu XIII. ponudi­la, da bi Bogu darovala svoje življenje po njegovih name­nih. In Bog je njeno ponudbo sprejel.