12. Srce Jezusovo, krotko in polno ljubezni

Sv. Frančišek Saleški (1567–1622), 24. januar

Rodil se je 21. avgusta 1567 kot prvi izmed desetih otrok. Njihova družina je spadala med staro plemstvo, ki je bilo vešče v vojaških in diplomatskih zadevah.

Njegov prvi vzgojitelj je bil duhovnik Jean Déage [žan deáž], ki ga je potem spremljal vse do svoje smrti. Šola­nje je nadaljeval v okoliških kraji in v Parizu. Iz lastnega veselja je študiral tudi bogoslovje. Oče ga je poslal še v Padovo, kjer je postal doktor cerkvenega in svetnega prava.

Bil je navdušen humanist, hkrati pa prisrčno pobožen. Veliko se je ukvarjal z mislijo, ali je človeška narava po izvirnem grehu res tako pokvarjena, da je zaradi tega že vnaprej določena za pogubljenje. Nekoč je v srčni stiski stopil v Marijino cerkev in tam na klečalniku našel po­dobico z molitvijo Spomni se, o premila Devica … Zmolil jo je in v dušo se mu je naselil čudovit mir. Postalo mu je jasno, da Bog noče, da bi se ljudje pogubili marveč, da bi se vsi zveličali.

Postal je prošt ženevskega kapitlja. Ker je imel vse bo­goslovne študije, je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je začel pridigati in spovedovati. Njegovemu očetu so se zdele Frančiškove pridige preveč vsakdanje, prema­lo slovesne in mogočne. Frančišek je pridigal preprosto, jasno in z žarom prisrčne pobožnosti. Tudi v spovednici je bil drugačen od drugih. Z veliko ljubeznijo in dobroto je osvajal srca, zato je njegova spovednica kmalu postala zelo oblegana.

V pridigah je veliko govoril o Jezusovem Srcu. Le-to je bilo zanj kakor knjiga, kjer lahko beremo Jezusove misli in se učimo pravih kreposti. Učil je, da je bilo Jezusovo Srce zato prebodeno, ker nam Jezus želi podariti pre­bogate darove svojih milosti in celo sebe samega. Ko je razlagal evangelij po Janezu, je takole govoril: »Dva ra­zloga hočem navesti, zaradi katerih nam je Gospod ho­tel odkriti svojo sveto stran. Prvi je ta, da lahko beremo misli njegovega Srca, ki so le misli ljubezni do človeka. Odpreti nam je hotel svojo stran, da spoznamo, kako zelo nam želi podariti prebogate milosti svojega Božje­ga Srca in Srce samo. Drugi razlog je, da se skrijemo in odpočijemo v njegovi strani, v njegovem Srcu, ki se nam je odprlo, da nas sprejme z neizrekljivo ljubeznijo in dobroto ter nam služi kot zatočišče v vseh naših brid­kostih.«

Pobožnost do Jezusovega Srca je širil tudi v knjigah, ki jih je napisal, in v mnogih pismih, ki so nam ostala ohranjena. Neki gospé je takole zapisal: »O moja hči, če premišljuješ to Srce, Ti mora ugajati. Kajti to Srce je tako milo, krotko, polno ljubezni do ubogih stvari, polno usmiljenja do spokornikov. O, kako naj bi ne ljubili tega kraljevskega Srca, ki je tako očetovsko in materinsko do nas!«

Zaradi svoje velike delavnosti in vpliva na tedanjo družbo in še bolj cerkveno življenje ga je papež Pij IX. 1877 razglasil za učitelja vse Cerkve. Poudaril je, da je sveti Frančišek Saleški pokazal pot k praviru, iz katerega je treba črpati moč za dobroto in krotkost. Prav v Srcu Jezusovem je moč najti vse to, saj iz njega vrejo vrelci, ki lahko odžejajo vse, ki z zaupanjem prihajajo k njemu. Papež poudarja, da je delo Svetega Duha Frančiškovo sejanje kali in semena čaščenja presvetega Jezusovega Srca. Bil je orodje v Božjih rokah, ko je v Cerkev zopet prinesel prisrčno pobožnost in zaupanje v usmiljenega Boga in umaknil pretirani strah pred pogubljenjem.