Sv. Terezija Margareta Redi (1747-1770), 1. september
Terezija Margareta se je rodila v Arezzu v plemiški družini Redi.
Vstopila je v samostan bosonogih karmeličank v Firencah in prejela ime Terezija
Margareta od presvetega Srca Jezusovega. Bila je zelo nadarjena ter čisto
preprosta in skromna. Veliko je premišljevala in že v mladosti imela mistično
izkustvo, ki je temeljilo na besedah apostola Janeza: Bog je ljubezen.
V duhovnosti je odkrivala svojo lastno pot globoke združitve z
Jezusom. Zelo goreče je častila Srce Jezusovo, kar je bilo v nasprotju z
janzenističnimi navadami, ki so se takrat širile po Toskani. Prejela je milost,
da je od prve spovedi, ko je bila stara sedem let, v vsem ravnala le iz čistih
verskih nagibov. V veliko oporo pri tem so ji bili verni starši, posebej oče,
ki so ga označili kot »viteza z globoko in edinstveno vero«.
Božjo bližino je doživljala tako naravno kakor dihanje. Vse jo
je vodilo k Bogu in o njem govorilo. V aktih za razglasitev za svetnico so
zapisali: »Čeprav je bilo življenje Terezije Margarete kratko, bi ga mogli
imenovati nenehno dviganje nedolžnega srca k Bogu. Njena čista duša je stremela
po Bogu, ker je bila prepričana, da se more samo v njem odpočiti.«
Ob vstopu k bosonogim karmeličankam je izjavila, da se hoče
»udeležiti tekmovanja, kdo najbolj ljubi Gospoda in mu najbolje služi«.
Iskrivost in izjemna čistost njenega duha se je skladala z globoko
ponižnostjo. Z rastjo ljubezni do Boga se je večala njena predanost bližnjim.
Prizadevala si je ljubiti vse sestre in biti služabnica vseh. Rekla je: »Če ne
bi bilo v redu nič drugega kakor stalna priložnost, vaditi se v medsebojni
ljubezni, bi se že zaradi tega tisočkrat odločila zanj.« Požrtvovalno je
stregla bolnicam in jim vlivala duhovno tolažbo. V njej so prepoznavale angela
ljubezni.
Po slovesnih zaobljubah je želela samo še to, da se njeno srce loči od vsega in pripada samo Bogu. S svojim očetom, ki ga je zelo cenila, se je hotela srečevati samo v notranjosti božanskega srca, ki jo je naučilo ljubiti.
V Jezusovem Srcu je našla zavetje in prostor, kamor se lahko
umakne, da je sama s svojim Jezusom. Tam je prebivala, se veselila in tudi
trpela. Ko je doživljala temno noč vere, ji je bilo Jezusovo Srce kot puščava,
v kateri trpi in skrita čaka odrešenja. Prav tako ji je bilo Srce Jezusovo kot
oltar, na katerem izgoreva v ognju Božje ljubezni.
Kot enega zadnjih sklepov je zapisala: »Da, moj Bog, samo eno še
hočem: postati popolnoma podobna tebi. Ker je bilo tvoje življenje samo skrito
življenje v ponižnosti, ljubezni in žrtvi, naj bo odslej táko tudi moje. Zato
se bom zdaj za vedno zaprla v tvoje ljubeznivo Srce kakor v puščavo, da bom tam
v tebi, s teboj in zate živela skrito življenje ljubezni in žrtve. Saj veš, da
ne želim ničesar drugega kakor biti žgalna daritev tvojega Presvetega Srca, ki
se popolnoma použiva v ognju tvoje svete ljubezni.«
Njeno nepotešljivo hrepenenje po večji ljubezni do Boga ji je
povzročalo pravo mučeništvo. Zdelo se ji je, kakor da Boga sploh ne ljubi več.
Dosegala je tisto svobodo duha, po kateri je hrepenela, vse dokler se ni v
popolni svobodi blažene večnosti 7. marca 1770 zedinila z Njim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar