17. Božjo ljubezen narediti vidno

Sv. Filipina Duchesne (1769-1852), 18. november

Rodila se je 29. avgusta 1769 v Grenoblu v Franciji. Njena družina je bila znana po pokončnih in močnih osebnostih. Šolo je obiskovala pri sestrah vizitatinkah v domačem kraju. Ker je v srcu čutila, da jo Bog kliče v redovni poklic, je v osemnajstem letu starosti vstopila k sestram Marijinega obiskanja.

Francoska revolucija ji je prekrižala načrte in poruši­la njena življenjska pričakovanja. Vsi redovi in redovne hiše so bili razpuščeni. Filipina je enajst let živela pri svoji družini in se ravnala po pravilih, ki so jih prej s se­strami živele v samostanu. Pomagala je doma in skrbela za starše. Ker je čutila, da njeno srce pripada Gospodu, je z bivšimi sosestrami skušala obnoviti samostansko ži­vljenje. Toda brez uspeha.

Leta 1800 je Magdalena Zofija Barat ustanovila Druž­bo presvetega Srca Jezusovega. Po štirih leti se je pove­zala s Filipino, da bi v Grenoblu ustanovili novo hišo tega reda. Filipina je sprejela izziv in se z vsem žarom svojega srca predala službi v novi ustanovi. Namen reda je bil: »V vseh okoliščinah našega življenja ali kamorkoli nas vodi njegovo poslanstvo, je naša prva naloga z življe­njem slaviti Jezusovo Srce, ter vsem ljudem razodevati njegovo ljubezen. Cerkev nas pošilja, da ljudem posredu­jemo ljubezen Jezusovega Srca.«

Na prošnjo škofa iz Luisiane je njena predstojnica do­volila njej in nekaj sestram, da so odšle na delo v novi

svet, v Ameriko. Z parnikom Rebeka so odplule iz Bor­deauxa 21. marca 1818. Na praznik Srca Jezusovega 29. maja so pristale v New Orleansu. Prvih šest tednov so stanovale pri uršulinkah v istem mestu. Potem pa so po reki Mississippi odpotovale v notranjost dežele. Niso se ustavile v St. Luisu, kakor je bilo pričakovano, marveč so nadaljevale pot do St. Charlesa v zvezni državi Misso­uri. Tam so ustanovile prvo redovno hišo izven Evrope. To je bila prva Šola Jezusovega Srca, ki se je preimeno­vala v Akademijo presvetega Srca. Leta 1827 so odprle še šolo v St. Luisu, kasneje še internat in šolo za sirote, ki je bila brez šolnine. V času svojega življenja je sestra Filipina ustanovila več skupnosti svojega reda in veliko šol, ki so jih vodile sestre.

Poleg vsega dela v šolstvu je bila sestra Filipina globo­ko usidrana v Bogu. Tisti, ki so jo poznali, so jo označili kot »ženo, ki vedno moli«. Prav kontemplacija Jezusove­ga Srca, ji je pomagala, da je lahko nesebično razdajala vse svoje moči v blagor bližnjim. Ljubezen, ki jo je zaje­mala v Jezusovem Srcu, je hotela prinašati tudi drugim. Vedno se je trudila, da bi Božjo ljubezen naredila vidno. Ljubezen naj bi postala srce sveta in družbe!

»Najbolj dragocena stvar, ki nam jo daje Jezusovo Srce, je smisel za odločnost. Od Jezusovega Srca se uči­mo, da je za uspeh v življenju potrebno, da smo zado­voljni sami v sebi. Ohraniti moramo prizadevnost, da dosežemo zastavljeni cilj, kajti s trdim delom in vero je vse mogoče.«

Delo z mladimi je bilo njeno področje, kjer je lahko Božjo ljubezen naredila vidno. Ni se samo trudila, da bi mlade čim več naučila, temveč da bi začutili, kako jih Bog ljubi. Hotela je biti kakor Jezusovo Srce, ki je bilo prebodeno, da se je njegova ljubezen razlila na vse.