18. Po Jezusovem Srcu vneti družine

Sv. Magdalena Zofija Barat (1779-1865), 18. november

Rodila se je 13. decembra 1779. Pri krstu so ji dali ime Magdalena Luiza Zofija. Odraščala je v skromni, a zelo verni družini. Prvi pouk o veri je dobila v domači družini. Versko vzgojo je nadaljevala v župniji. Kasneje je za njeno duhovno rast skrbel starejši brat, ki se je pri­pravljal na duhovniški poklic. Sestavil ji je dnevni red, v katerem sta se izmenjavala študij in verske vaje. Materi in njej se je zdel prestrog, a brat je vztrajal. Bila je zelo nadarjena za jezike in se je poleg materinščine učila še italijansko, špansko, latinsko in grško. Latinsko se je na­učila toliko, da je lahko pisala pisma v latinščini.

Sredi revolucionarnega vrenja, ko je bil brat Ludvik posvečen v duhovnika, je Magdalena začela razmišljati o redovnem poklicu. Toda tisti čas temu ni bil naklo­njen. Ko se je revolucionarno neurje nekoliko poleglo, je odšla za bratom v Pariz. Stanovala je pri postarani in bogoljubni gospodični, brat pa je skrbel za njeno duhov­no vodstvo. K njej so začela zahajati še druga dekleta in se ji pridruževati.

Bratov prijatelj pater Varin jo je navduševal, da bi ustanovila žensko družbo, ki bi širila čaščenje Jezuso­vega Srca, saj bi na ta način v družine spet prinesli več verske vneme. Magdalena je v tem začutila Božji klic. Novembra 1800 se je s tremi tovarišicami posvetila Je­zusovemu Srcu. Sklenile so, da hočejo odslej širiti samo njegovo čaščenje. Imenovale so se »Inštitut presvete­ga Srca«. V Amiensu se je zanje odprlo novo delovno področje v vzgoji. Poprijele so ga in se preimenovale v »Dame presvetega Srca«. Magdalena Zofija je sestavila pravila za novi red, ki jih je povzela po Ignacijevih. Ko je postala predstojnica, se je družba hitro širila. Leta 1826 je papež Leon XII. potrdil njihova pravila. Družba se je hitro širila tudi po sosednjih državah. Sestra Filipina Duchesne jo je ponesla tudi v Ameriko. Kasneje pa so nastale nove hiše celo na Japonskem in v Avstraliji. Ko je sestra Magdalena umrla leta 1865, je zapustila močno kongregacijo s 4000 živimi sestrami, 1368 pa jih je od ustanovitve že odšlo v večnost.

Odločitev, da bo njihov glavni namen čaščenje Jezuso­vega Srca, je bil odgovor na zmedene čase po revoluciji in janzenizmu. Ljubezen Jezusovega Srca se jim je zdela najboljše sredstvo, da se v družinah spet poživi vernost in prisrčna ljubezen do Boga. K temu jim je pomagalo tudi vzgojno delovanje, saj so sestre, kot apostoli Jezuso­vega Srca, čaščenje širile po svojih gojenkah. Njihov cilj je bil, da bi ljubezen Jezusovega Srca napravile vidno. Vidno v tem pomenu, da bi jo širile med žene in dekle­ta ter tako ogenj Božje ljubezni prinašale v družine. V zavodih je uvedla duhovne vaje za žene in dekleta ter jih tako pridobivala za presveto Srce in prihod Božjega kraljestva. Bila je izredno delavna. To se vidi iz njenega zapisa: »Če se povsod tako strašansko mnogo dela, da bi se duše pogubile, ali naj bi se me ne potrudile vsaj toliko, da bi jih rešile?«

Ob vsem, kar je počela, je ostala iskreno ponižna, saj je dejala: »Bog je rad v srcu, ki ga je ponižnost poglobila in ljubezen razširila. Prave ponižnosti ni brez ljubezni do poniževanja.«