Bl. Alojzij Grozde (1923-1943), 27. maj
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v
župniji Tržišče na Dolenjskem.
Bil je nezakonski otrok. Že v ranem otroštvu je bilo njegovo
življenje obarvano z grenkobo, saj ni smel živeti skupaj z materjo. Odraščal je
pri teti Ivanki in starem očetu. Čeprav je bil odrinjen od materine ljubezni,
se je razvil v krepkega in svetniškega fanta. Zelo dobro se je učil in bil
navdušen za vse, kar je novega izvedel. V šoli se je otresel občutka
zapostavljenosti, saj je bil najboljši učenec. V šolo je tako rad hodil, da je
včasih kar od dela pobegnil v šolo, ker so mu branili.
Ker je bil zelo nadarjen, so svetovali, da bi šel v šolo v
Ljubljano, a na kaj takega ni bilo upati, saj so bili revni. Teta Ivanka, ki je
šla v Ljubljano služit, je pri svoji gospodinji izposlovala, da mu je pomagala
pri sprejemnih izpitih in mu preskrbela stanovanje v Marijanišču. V drugem
letniku je že bil najboljši dijak in je prejel zlato knjižico. Postal je
dejaven član Dijaške Marijine kongregacije, kasneje pa še član Katoliške
akcije.
Njegovo življenje je bilo eno samo pričevanje za Kristusa
Kralja. Veliko je govoril in pisal, da je svoje vrstnike navduševal za
krepostno življenje. Moč za vse to je črpal in svete evharistije. Zelo pogosto
se je mudil v kapeli in bil pri Jezusu ob tabernaklju. Vedno, kadar je šel
mimo kapele, je vsaj za kratek čas vstopil in ostal pri Jezusu. Vsak dan je
prejemal sveto obhajilo in se trudil, da je vse njegovo življenje rastlo iz
evharistije. Zelo si je prizadeval, da bi za živo vero pridobil čim več sošolcev
in prijateljev. V ta namen je veliko molil. Njegov prefekt dr. Anton Strle piše
o njem: »Grozde je tolikokrat med prostim časom kar na lepem izginil, da je
odšel v kapelo in molil rožni venec za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za
dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi
neomajno vztrajal na poti kreposti.«
Lojze je vedel, da so za plemenita dejanja potrebne žrtve.
Daroval se je za tiste, ki so bili potrebni, da se zanje žrtvuje. Redno je
opravljal duhovne vaje, si zapisoval sklepe in vedno znova pregledoval, koliko
jih je uresničil. Po duhovnih vajah januarja 1942 je med drugim zapisal: »Moj
Bog! Naj spoznam sebe, naj spoznam Tebe, … naj s Tvojo roko ustvarim iz sebe
Tebe. … Kako močan je satan! Koliko nedolžnih src in oči mu tolikokrat nevede
proti svoji volji služi! Skoraj bi obupal! Toda ne! Znova grem v boj!« Trdno se
je zavedal, da mora vse svoje delo in prizadevanje postaviti samo na Boga,
edinega, na katerega se lahko opreš. V pesmi je zapel: »Divjaj, življenje,
jaz se ne podam, ne klone mi pred tabo moč duha, za temelj samega Boga imam.«
Jezusovo Srce je videl v Marijinem brezmadežnem Srcu. Kot prednik
Marijine kongregacije je na marijanski akademiji nagovoril kongreganiste: »Biti
moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se posveti vse
slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo… Hočemo zadoščevati za grehe
drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki
so ju Slovenci tako hudo žalili in jih še žalijo.
Evharistija je bila sonce njegovega
življenja, kakor je zapisal na zadnjih duhovnih vajah. Ko so mu komunisti po
hudem mučenju vzeli luč tega življenja, mu je vzšlo sonce Jezusove ljubezni, ki
jo je zadnjič okusil v jutru pred smrtjo v stiškem samostanu, ko je bil na prvi
petek, 1. januarja 1943, pri sveti maši in je prejel sveto obhajilo, ki je bilo
zanj sveta popotnica v večnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar