Sv. Terezija Jezusova – Andska, (1900-1920), 13. julij
Rodila se je 13. julija globoko vernim in premožnim staršem v
Santiagu v Čilu. Pri krstu so ji dali več imen: Juana (Ivana) Enriqueta
Josefina od Najsvetejših Src, klicali pa so jo Juanita [Huaníta]. Bila je
živahen otrok in nadpovprečno inteligentna. Po naravi
sprva njen značaj ni bil nič evangeljski. Bila je trmasta, ponosna in
zagledana vase. V sebi je združevala možnost ljubiti in biti ljubljena. Po
šestem letu življenja je zavestno premagovala v sebi vsako nagnjenje, ki se ni
rodilo iz ljubezni.
Šolala se je pri sestrah prevetega Srca Jezusovega. S sedmimi
leti je bila prvič pri sveti spovedi in od takrat je neizmerno hrepenela, da bi
prejela Jezusa v svetem obhajilu. Desetletna je na dan prvega obhajila zapisala
v svoj Dnevnik: »Bližale smo se oltarju medtem ko so peli tisto čudovito pesem:
‚Srečna duša‘. Nikoli je ne bom pozabila! Ne da se popisati to, kar se je
zgodilo v moji duši z Jezusom. Tisočkrat sem prosila, naj me vzame in prvič sem
čutila njegov ljubeči glas. ‚O Jezus, molim te, vroče te ljubim.‘ Prosila sem
za vse. Ob sebi sem čutila Devico Marijo. O, kako se širi srce. Prvič sem
doživela prečudovit mir. Po zahvali smo šli na trg s svojimi družinami, da smo
delili stvari ubogim in objeli vsakega od svoje družine.«
Po prvem svetem obhajilu je bila vedno tesno združena z Jezusom
in Marijo. Zapisala je, »da ji Jezus in Marija govorita«.
Imela je vnetje slepiča in je morala ostati v postelji. Zaradi
dedkove bolezni jo je strežnica pustila sámo in stregla njemu. Vzbujala se ji
je jeza in nevoščljivost, a Jezus ji je pomagal, da je premagala nečedno
nagnjenje. Sama takole piše: »Moje oči, polne solz, so se ustavile na sliki
Presvetega Srca in zaslišala sem nek zelo prijeten glas, ki mi je rekel:
‚Zakaj? Jaz, Juanita [Huaníta], sem sam na oltarju zaradi ljubezni do tebe in
ti ne zdržiš niti
trenutka sama?‘ Od takrat dalje mi Jezus
govori. Cele ure sem preživela v pogovoru z njim. Všeč mi je bilo, kadar sem
bila sama. Poučil me je, kako moram trpeti (…) in ne prekiniti osebnega
združenja z njim. Takrat mi je rekel, da me želi imeti zase.«
V družini in pri sestrah so jo uvedli v pobožnost do presvetega
Srca Jezusovega. Postala je apostol Jezusovega Srca in čaščenje širila tudi
med vrstnicami. Prijateljici Isabel takole piše Jezusove besede: »‘Nepopolnosti
morajo služiti kot stopnice, po katerih se dvigajo k meni s pomočjo
ponižnosti, zaupanja in ljubezni. Nagibam se k duši, ki je ponižna, in prihajam
k njenemu uboštvu, da jo pridružim sebi.‘ Vse to so besede Presvetega Srca.
Tako, Isabelíta, opazuj svojo bedo, slabosti in nezvestobo. Z eno besedo, ne
zaupaj sama sebi, a ne ostajaj v svoji bedi – dvigni se do Božjega Srca, vrzi
se k Njemu in njegova usmiljenja polna ljubezen te bo okrepila. Ko boš padla, reci
preprosto Jezusovemu Srcu: Gospod, se nisi spomnil, da jaz sama od sebe nič ne
morem? In me nisi zadržal! Ne pozabi, sestrica, da je bilo Jezusovo Srce tvoja
duhovna zibelka. Tam je tvoje gnezdo, tam te je Jezus ovijal s pesmimi miru in
ljubezni. Se spominjaš? Moramo biti, draga Isabel, apostoli tega usmiljenega
Srca. Podreti moramo zid hladu, s katerim je obkrožen. Tam v tabernaklju živi,
ponižan, za ljudi. Samo lučka ga razkriva. Kakšna Ljubezen, moja draga Isabel!
Nedojemljivo je. Mnogokrat se sprašujem, kako da se nam ne zmeša od ljubezni
do našega Boga.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar