7. Goreče ognjišče Božje ljubezni

Sv. Jedrt (Gertruda) (1256–1302), 16. november

Komaj petletno so jo starši pripeljali v samostan Helfta, da bi bila tam deležna dobre vzgoje. Bila je bi­stro in nadarjeno dekle ter se je rada učila. Znanje, ki so ji ga posredovale sestre, je vpijala z vsem srcem. Sa­mostansko življenje se ji je tako zelo priljubilo, da nikoli več ni zapustila iz samostana. Sprva je hrepenela po čim večji izobrazbi in je celo sklenila, da v učenosti ne želi zaostajati za nobenim moškim.

Kmalu je prejela tančico, kar je pomenilo, da se v celoti odpoveduje svetu. Ko je bila stara šestindvajset let, je doživela svoje spreobrnjenje. Odslej je pustila ob strani ves posvetni študij. Nadvse se je trudila, da bi se brezpogojno izročila Božji volji in ljubezni. V mističnem videnju je bila Jezusu tako blizu, da je njegove rane, ki so se svetile kot dragotine, videla čisto od blizu. Sama je zapisala, da je od tiste ure bila njena duša vesela in mirna. Začela je »teči za vonjem Gospodovega mazila«. Zvedela je, da je jarem Božje ljubezni, ki se ji je zdel prej neznosen, prijeten in lahek.

Sestre v samostanu so živele po pravilu svetega Be­nedikta, a so privzele v svoje življenje nekatere navade cistercijanov, čeprav se cistercijanom niso izrecno pri­ključile. Velik vpliv na njeno duhovnost je imela vsakda­nja liturgija, saj je večina njenih mističnih milosti dobila navdih pri molitvenih urah.

Njena globoka duhovnost je ohranjena v dveh knji­gah: Poslanec Božje ljubezni in Duhovne vaje. Iz vseh nje­nih del se vidi vpliv mistike svetega Bernarda, ki je ve­liko premišljeval o Jezusovem trpljenju in prebodenem Jezusovem Srcu kot zavetju, kjer lahko človek najvarneje prebiva. Sveta Jedrt je zapisala, da nihče ne more prav razumeti Jezusovega odrešilnega trpljenja, če ne prodre v globine Jezusovega Srca. Samo tam so lahko človeku razodete skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove lju­bezni. V Jezusovem Srcu se razodeva Božja volja. Jedrt je prosila, da bi se njena volja večno skladala z Božjo.

Sestre so o njej zapisale, da jo je Gospod uslišal v vsem, za kar je prosila. Z Bogom je bila tako združena, da enostavno ni mogla prositi nič, kar ne bi bilo v skladu z Njegovo voljo. Srce Jezusovo ji je bilo edino zatočišče in kraj počitka njene duše. Bilo ji je kakor edina prava domovina.

V knjigi Duhovne vaje je ves peti dan posvetila premi­šljevanju o Jezusovem Srcu. S svojimi besedili je vpli­vala na razvoj čaščenja Jezusovega Srca. Ko se je le-to razširilo v Nemčiji, so začeli njena dela vneto tiskati in razširjati. Velja za eno največjih nemških mistikinj sre­dnjega veka.

Med njenimi spisi je ohranjena čudovita molitev k Jezusovemu Srcu, ki se glasi: »Pozdravljam te, presveto Srce Jezusovo, žívi in poživljajoči izvir večnega življe­nja, neskončni zaklad božanstva, goreče ognjišče Božje ljubezni. Ti si moje edino zatočišče in kraj mojega počit­ka. Moj Odrešenik, vžgi moje srce z gorečo ljubeznijo, s katero gori tvoje Srce. Razlij v moje srce velike milosti, ki izvirajo iz tvojega Srca, in daj, da bo moje srce tako združeno s tvojim, da bo tvoja volja tudi moja in da se bo moja volja večno skladala s tvojo, saj si odslej želim, da bi tvoja sveta volja vodila vse moje želje in vsa moja dejanja.«

Srce Jezusovo ji ni pomenilo samo zatočišče, temveč tudi vzor, po katerem more oblikovati svoje življenje, in vir, iz katerega prihajajo vse milosti za z Bogom združe­no bivanje.