14. Mali apostol Jezusovega Srca

Sv. Klavdij de la Colombiere 1641-1682, 15. februar

Klavdij de la Colombiere [d‘ la kolombjér] se je ro­dil februarja 1641 v južni Franciji, v družini s sedmimi otroki. Po šoli v Lyonu, je leta 1658 stopil v jezuitski noviciat. V Avignonu je študiral filozofijo in tam tudi poučeval slovnico in literaturo. V Parizu je nadaljeval študij teologije in bil leta 1669 posvečen v duhovnika. Leto po posvečenju je bil poslan v Lyon in bil tam štiri leta spiritual in pridigar.

V letu 1675 je postal predstojnik samostana v Paray-le-Monialu [paréj l‘ moniálu]. Tam je prišel v stik s se­stro Marjeto Marijo Alacoque [alakók] in postal njen spovednik in duhovni voditelj.

Jezus je sveti Marjeti že vnaprej razodel, da ji bo po­slal »svojega zvestega služabnika in popolnega prijate­lja«. Ona je namreč zaradi razodetij o Jezusovem Srcu veliko trpela, ker jo predstojnice in duhovniki niso ra­zumeli. Razodeto ji je bilo, da ji bo prav pater Klavdij pomagal izpeljati Božja naročila o češčenju presvetega Jezusovega Srca. Že v prvih dneh po prihodu v Paray-le-Monial je obiskal njen samostan. Ona mu je razodela

vse globine svojega notranjega življenja in vsa razodetja. Pater Klavdij je kmalu spoznal, da so njena notranja do­živetja in vizije resnično Božje delo.

Ob razodetjih sveti Marjeti se je tudi sam navdušil in vnel v ljubezni do Jezusovega Srca. S svojim delom je ve­liko pomagal, da so razodetja sveti Marjeti počasi našla pravo mesto v Cerkvi.

Junija 1675 je Jezus razodel sveti Marjeti, da želi, da se v osmini po prazniku Svetega Rešnjega Telesa obhaja praznik presvetega Srca Jezusovega. V prizadevanja, da bi ta praznik resnično zaživel v vsej Cerkvi je bil vklju­čen tudi pater Klavdij. Čeprav je ostal v Paray-le-Mo­nialu le še eno leto, je po svojih močeh pomagal, da bi se Jezusovo naročilo uresničilo, v vsakem kraju, kjer je deloval. V letu 1676 je bil prestavljen v London, kjer je bil kaplan in pridigar katoliške vojvodinje Yorške. Tudi na dvoru je veliko govoril o čaščenju Jezusovega Srca, o razodetjih sestri Marjeti in tako navdušil vojvodinjo, da je bila ena prvih iz kraljeve hiše, ki je posredovala pri pa­pežu Inocencu XII. in ga prosila, da bi se vpeljal praznik presvetega Srca Jezusovega za vso Cerkev.

Na dvoru pa ni užival samo podpore vojvodinje Yor­ške, veliko so mu tudi nasprotovali in ga ovirali. Na­zadnje so ga za pet tednov zaprli in končno izgnali iz Anglije. Svoje delo je nadaljeval kot duhovni vzgojitelj mladih filozofov v Lyonu.

Leta 1681 so ga predstojniki zopet poslali v Paray-le-Monial, a ne za dolgo. Ječa v Londonu in dušno trplje­nje zaradi nasprotovanj so mu tako načeli zdravje, da je 15. februarja 1682 umrl.

Človeško gledano bi lahko rekli, da ni veliko naredil v življenju. Toda Bog ga je izbral kot svoje posebno orodje, da je prepoznal v razodetjih sestre Marjete Marije Ala­coque Božje delo. Šele po njegovem posredovanju so ji predstojnice verjele in prisluhnile.

Pater Klavdij je bil ponižen in preprost, a globoko ve­ren in predan Božji služabnik. Znal je razločevati, kaj je od Boga in kaj ne. Sestro Marjeto je vodil v pristno ponižnost in redovniško ubogljivost, da je ob tako veli­kih milostih ostajala vedno le ponižna dekla Gospodo­va. Oba skupaj bi lahko prišteli med tiste male, o kate­rih pravi Jezus, da so jim razodete skrivnosti nebeškega kraljestva: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč«(Lk 10,21).