23. Služenje raste iz zaupne molitve

Sv. Marija Jožefa od Jezusovega Srca (1841-1912), 20. marec

Marija Jožefa se je rodila 7. septembra 1841 v kraju Vitória v Španiji. Njena družina je bila globoko verna, a sta starša imela samo dva otroka. Že kot otrok je Marija Jožefa želela postati redovnica. Ko ji je bilo sedem let, ji je umrl oče. Nekaj let kasneje je odšla s teto v prestolni­co Madrid, da bi tam študirala.

V letu, ko je dopolnila osemnajst let, je zbolela za ti­fusom. Pet let kasneje je vstopila k Služabnicam Device Marije, ki so se posvečale strežbi bolnikom. V tej kon­gregaciji se je počutila dobro in vso svojo ljubezen je razdajala bolnikom ter jim stregla. Toda kljub vsemu je ostajal v njeni duši nemir. Čutila je, da je poklicana k večji združenosti s Kristusom. V srcu ji je vstajala misel, da mora ustanoviti novo redovno družbo, ki bo kontem­plativnega značaja. Posvetovala se je s svetniškim ško­fom Antonom Maria Klaretom. Z njegovo pomočjo je osnovala institut sester, ki se bodo trudile za telesni in duhovni blagor bolnikov in invalidov. Pri vsem svojem delu pa naj bi živele globoko kontemplativno življenje in skrbele za osebno svetost. V času španske državljanske vojne se je rodil Inštitut služabnic Božje ljubezni.

Ker je sama z vso ljubeznijo častila presveto Srce Je­zusovo, je tudi novo skupnost postavila pod varstvo Je­zusovega Srca. Sprva so se posvečale negi bolnikov na domu, kasneje pa tudi v bolnišnicah, centrih in domovih za ostarele. Ko se je redovna družina pomnožila z novi­mi članicami, so se posvečale še varstvu otrok v vrtcih. Vse življenje je opravljala službo generalne predstojnice. Sestram, ki so delale v domovih za ostarele, je pogosto rekla: »Ne mislite, da je nega bolnega ali ostarelega le v tem, da ga oskrbite z zdravili in hrano. Bolj pomembna je druga nega, ki ne sme biti nikoli pozabljena in prihaja iz srca. Bolnemu ali ostarelemu se je potrebno prilagodi­ti in vstopiti v njegovo trpljenje in potrebe.«

Zelo goreče je častila Sveto Trojico, Srce Jezusovo, blaženo Devico Marijo in svetega Jožefa. V ljubezni Je­zusovega Srca, ki mu je veljala vsa njena vdanost, je na­šla nagib in moč za dobroto in ljubezen, s katero se je posvečala bolnikom in potrebnim.

Sestram je rekla: »Oblikujmo se po njegovem božan­skem Srcu. Njegovo Srce naj bo središče našega odnosa z Njim. Pogosto bodimo z Njim, a brez občutka, da ga nadlegujemo. Samo on naj bo naša najgloblja zaupnost.« Prav tako je sestre vedno spodbujala k zavestnemu daro­vanju same sebe v ljubezni križa. »Dobrota in vzajemna ljubezen sta delček nebes v naših skupnostih. Kamorkoli že gremo, nikjer ne bomo brez križa. Redovno življenje je daritev in odpoved, bratska in sestrska ljubezen pa je temelj najvišje popolnosti.«

Da sestre ne bi pozabile na globoko molitveno življe­nje, jim je ponavljala: »Skrb za zdravje naših bližnjih, ki je poslanstvo naše ustanove, mora prihajati iz globokega združenja z Bogom. Bolj ko prihaja iz kontemplacije, z večjim uspehom lahko služimo bližnjemu. Služenje bol­nim mora izhajati iz kontemplacije!«

Njena ustanova se je hitro razširila po Španiji, La­tinski Ameriki in Aziji. Danes šteje preko tisoč sester. Marija Jožefa od Jezusovega Srca je bila razglašena za blaženo na Trgu svetega Pera v Rimu septembra 1992, za svetnico pa oktobra 2000.