21. Biti kristjan pomeni biti drugi Kristus

Bl. Henrik de Ossó (1840-1896), 27. januar

Rodil se je leta 1840 v Kataloniji, to je v severni Špa­niji. V duhovnika je bil pomsvečen 21. septembra 1867. Svoje duhovniško poslanstvo je razumel precej drugače kot njegovi vrstniki. Ni mu bil všeč janzenistični duh, po katerem je Bog daleč nad človekom in njegov strog sodnik. Kakor žandar, ki pazi na vsa človekova dela in komaj čaka, da ga kaznuje za vsak njegov prestopek.

Henrik je čutil, da se bližajo novi časi, ko bo verski hlad minil in se bodo srca zopet goreče približala Go­spodu. Trudil se je za bogoljubno življenje in vestno go­jil premišljevalno molitev. Zelo blizu mu je bila Terezija Ávilska. V njenih spisih je dobil navdih za prisrčen, za­upen in oseben odnos do Boga. To, kar je sam doživel v notranji molitvi, je hotel posredovati tudi drugim. A naletel je na gluha ušesa in celo nasprotovanja. Zaradi tega je moral veliko pretrpeti in biti preskušan.

Imenovali so ga apostol otrok, ker jih je zbiral pri verouku in jih učil katekizma. Organiziral je cerkvena gibanja na evangeljskih temeljih, da je navduševal ljudi za prisrčno bogoljubnost. Bil je tudi goreč in iskan spo­vednik ter voditelj duš.

Duhovnost Terezije Ávilske ga je tako prevzela, da je ustanovil Družbo svete Terezije za žene. V njej je ženske oblikoval po zgledu vélike karmeličanske svetnice in jih navduševal za globoko in iskreno molitev.

Pri vsem njegovem delovanju ga je vodila misel: Če hočemo oznanjati Jezusa, ga moramo poznati! Celo ču­titi in razmišljati moramo kot Jezus. Zapisal je: »Večno življenje je namreč v tem, da Jezusa Kristusa, našo edi­no srečo v času in večnosti, vedno bolje spoznavamo. Kako srečna je duša, ki se vsak dan znova tega uči, in to uresničuje: Kako sladka misel! Hočem živeti, jesti, spa­ti, govoriti, molčati, delati, trpeti – vse hočem storiti in pretrpeti skupaj z Jezusom, v združenju z Božjo voljo, s tistim mišljenjem, s katerim je on delal in trpel in kate­ro želi prepoznati tudi v mojem delovanju in trpljenju. Kdor tako dela – in tako moramo delati vsi – , bo že tu na zemlji živel nebeško življenje. Preoblikoval se bo po Jezusu in bo mogel skupaj z apostolom govoriti: ‚Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.‘«

Da bi mogli Jezusa čim bolj poznati, se je potrebno približati njegovemu Srcu in se tam učiti, kakšen je. »Biti kristjan namreč pomeni, biti drugi Kristus. Nihče ne more biti rešen, če se ne upodobi po Kristusu. Da pa se v tebi uresniči Kristusovo življenje, je predvsem potrebno, da ga raziskuješ, spoznavaš, premišljuješ, a ne le tega, kakšno je bilo na zunaj, temveč skušaj prodreti v mišljenje, čustva, želje in namene Jezusa Kristusa, da boš tako lahko vse delal v popolni edinosti z njim.

Gospod nas v svoji dobroti in s svojo besedo sam vabi k temu. Toda kako se bomo naučili na primer njegove krotkosti in ponižnosti? Kako se bomo postavili v vsa­kem dejanju pred Kristusa in ga posnemali, če ne pozna­mo čustev njegovega Srca, ki so ga pri njegovih dejanjih vodila?«

Zanj je pomenilo, da si pravi kristjan šele takrat, ko se popolnoma upodobiš po Jezusovem Srcu. Zato spod­buja: »Mislite kakor Jezus Kristus, čutite kakor Jezus Kristus, ljubite kakor Jezus Kristus, delajte kakor Jezus Kristus, pogovarjajte se kakor Jezus Kristus, govorite ka­kor Jezus Kristus. Skratka: vse svoje življenje prilagodite Kristusovemu, nadenite si Jezusa Kristusa.«