20. Vse privesti k presvetima Srcema

Bl. Kajetan Errico (1791-1860), 29. oktober

V okolici Neaplja se je 19. oktobra 1791 v družini izdelovalca makaronov rodil četrti otrok. Že naslednji dan so dečka krstili in mu dali ime Kajetan, Kozma in Damijan. Šolo je obiskoval v domačem kraju, kjer sta jo vodila dva goreča duhovnika. V šestem letu je prejel prvo sveto obhajilo in z enajstimi leti je bil birman. Že štirinajstleten deček je hotel vstopiti v redovno družbo. Poskušal je pri kapucinih in redemptoristih, a so ga za­radi mladosti zavrnili. Ker je v srcu čutil Božji klic, je bil s šestnajstimi leti sprejet v semenišče v Neaplju. Ja­nuarja 1808 je oblekel talar. Ker družina ni bila toliko premožna, da bi plačevala njegovo bivanje v semenišču, je stanoval doma. Vsak dan je pešačil osem kilometrov do semenišča in bil tam pri predavanjih. Mnogi so ga občudovali, ko je v mrazu, vročini in dežju vsako jutro pešačil do semenišča. Pogosto so dejali: »Glejte, kako gre sveti Kajetan Errico!«

V času študija v semenišču je bil vsako jutro pri sveti maši in obhajilu. Pomagal je doma v družini in vsak četr­tek obiskoval bolnike v bolnišnici za neozdravljivo bolne v Neaplju. Prinašal jim je mala darila, sadje in svoje te­denske prihranke. Ob nedeljah je hodil s križem v rokah po ulicah in zbiral otroke, ter jih učil katekizem.

23. septembra 1815 ga je kardinal Rufin Scilla v nea­peljski stolnici posvetil v duhovnika. Kmalu po posveče­nju je bil določen za voditelja duhovnih vaj v domačem kraju. To delo je izvrševal goreče in z vso ljubeznijo. Bil je dober in iskan spovednik. Predvsem pa je bil mož mo­litve in trde pokore. Ko mu je mati prala s krvjo prepo­jene srajce in majice, je dejala: »Ob tem čutim večje bo­lečine, kot takrat, ko sem ga nosila pod srcem in rodila.«

V letu 1818 je med molitvijo v koru imel videnje, med katerim je spoznal, da Bog želi, da ustanovi nov red. Kot znamenje naj mu bo zidava cerkve Žalostne Matere Bož­je v rojstni župniji. Z vso vnemo se je lotil zidave cerkve in si vedno znova ponavljal: »Cerkev bo pozidana, ker jo želi Bog!« Do leta 1830 je bila dograjena in posvečena. V istem koru je dobil od Boga naročilo, naj ustanovi nov red, posvečen najsvetejšima Srcema Jezusa in Marije. Za cerkvijo je začel graditi malo hišo, kjer bi lahko pre­bivali prvi bratje. Z leti so se zbrali okoli njega duhovni­ki, ki so se umaknili v samoto in goreče častili sveti Srci Jezusa in Marije. Njihov prvi namen je bil, delovanje v ljudskih misijonih, zato so se imenovali Misijonarji pre­svetih Src. Drugi namen novega reda pa je bila pokora. Tisti, ki so videli njegovo celico, so povedali, da sta bili v tleh dve jamici, ki sta jih napravila njegova kolena, ker je mnogo kleče molil. Prav pokora je bila eden od temeljev njegove svetosti.

Ko je papež Pij IX. potrdil pravila novega reda, so se še bolj posvetili misijonom, vodenju duhovnih vaj ter še posebej spovedovanju. Moč za njegovo delavnost je pri­tekala iz zaupnega združenja s presvetima Srcema Jezu­sa in Marije. Tako jima je bil blizu, da je občutil njuno bolečino zaradi mlačnosti ljudi, ki se niso držali Božjih zapovedi. Bolečina v Jezusovem in Marijinem Srcu, ga je gnala, da je dal vse moči Gospodu na voljo, da bi čim več ljudi pripeljal nazaj v naročje Božje ljubezni.