11. O nedoumljiva ljubezen Jezusovega Srca!

Bl. Ana od sv. Jerneja (1549-1626), 7. junij

Rodila se je leta 1549 v kraju Almendral v Španiji. O njeni mladosti vemo samo to, da jo je sveta Terezija oseb­no sprejela v karmel svetega Jožefa v Ávili. Zaobljube je naredila na praznik Marijinega Vnebovzetja leta 1572. V samostanu je bila bolničarka in spremljevalka svete Tere­zije, ko je ustanavljala nove samostane bosonogih karme­ličank. Ob tej veliki ženi je tudi sama duhovno rastla in se poglabljala v oseben in zaupljiv odnos z Jezusom.

Duhovna podoba svete Terezije jo je tako nagovorila, da je tudi sama gorela za rešenje duš. Ustanovila je več novih samostanov v Franciji in Belgiji.

V Jezusovem Srcu je našla nedoumljivi vir ljubezni, ki nam razodeva, kako naj živimo in ravnamo. Sprašuje se, kako naj bi ravnali, če nam ne bi Jezus sam v svojem Srcu razodel, kaj nam je v zveličanje. Ljubezen, ki vre iz Jezusovega Srca, se sestri Ani zdi kot govorica brez besed, ki kljub temu glasno govori in nas poučuje. Ohra­njeni so njeni zapiski, v katerih pravi:

»O nedoumljiva ljubezen Jezusovega Srca! Brez besed si spregovoril in ne da bi kaj rekel, si dovršil skrivnostno delo, zaradi katerega si se učlovečil, da si ubogim, neu­kim in slepim pokazal pot kreposti. In to ni bilo malo, Gospod! Kako naj bi sicer vedeli, da moramo v potr­pežljivosti, ponižnosti in uboštvu „nositi bremena drug drugega“ in vzeti „križ na svoje rame“, če nam ti, Gospod, ne bi dal živega zgleda popolnosti.«

V kontemplaciji Jezusovega Srca doživlja šolo, ki nas vzgaja za življenje. Zdi se, da v njeni duši odmevajo be­sede svetega Bernarda, ki je rekel, da se je veliko več nau­čil v tišini gozda, ko je podiral debela drevesa, kot takrat, ko je sedel pri knjigah. Sama občuduje blaženi molk, v katerem govori Gospod: »O blaženi molk! V njem od­meva tvoj glas, Gospod, in vsemu svetu oznanja tvojo modrost. Iz tvojega molčanja, o Gospod, prejemajo tisti, ki te ljubijo, več modrosti kakor iz knjig in študija.«

V Jezusovem Srcu, ki ga je v molku zrla, je našla vre­lec žive vode, ki žejno dušo poji z modrostjo evangelija. »Gospod nam je postal ‚vrelec žive vode‘, da bi se ne izgu­bili v tem morju bede. Saj pravi v evangeliju: ‚Prišel sem, da bi stregel in ne da bi mi stregli‘“ O neskončna dobrota! V zadrego nas spravljajo tvoje besede in dejanja in tvoje potrpljenje, s katerim nam dan za dnem prihajaš napro­ti. Dobro si povedal: ‚Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen!‘ Kje naj bi se sicer naučili potrpljenja in srčne ponižnosti? Kako naj bi odkrili pravo pot, če bi ne hodili voljno po poti, ki si nam jo pokazal in nam zanjo dal tudi krepost vere, upanja in ljubezni, da bi nas krepi­le. Kajti brez vere ne moremo stopati po kraljevski poti Božjih skrivnosti. Vera nam odpira oči in nas poučuje. Kjer ni vere, ni luči in ne poti, ki vodi k dobremu.«

Vrelec žive vode, ki vre iz Božjega Srca, ji oživlja vero, da more razumeti Božje skrivnosti. Vera ji odpira oči, da ji zasveti luč spoznanja. Le–to ji odpira duhovni pogled, da zmore imeti vedno pred seboj Jezusa, ki jo uči krot­kosti in ponižnosti.