28. Usmiljena ljubezen Jezusovega Srca

Sv. Favstina Kowalska (1905 - 1938), 5. oktober

Dne 5. oktobra 1905 so v verni krščanski družini v Glogowiecu na Poljskem povili tretjega otroka. Bila je deklica, ki so ji pri krstu dali ime Eléna. Za njo je bila njena družina obdarovana še z sedmimi otroki. Bili so revni, zato so se težko preživljali. Mala Eléna je morala hitro okusiti življenje v tujih hišah, saj je že zelo zgodaj opravljala delo gospodinjske pomočnice pri raznih dru­žinah.

V srcu je začutila Božji klic in zato skušala vstopiti v različnih redovnih ustanovah. Povsod so jo zavrnili, ker je bila revna in neizobražena. Dne 1. avgusta 1925 so jo le sprejele sestre naše Gospe usmiljenja v Varšavi, ki se posvečajo vzgoji deklet v težavah. Dobila je redovno ime Marija Favstina Najsvetejšega zakramenta. V trinaj­stih letih redovnega življenja je bivala v različnih hišah in delala kot kuharica, vrtnarica in vratarica. Goreče je častila Brezmadežno Devico in Najsvetejše ter molila za spravo med Bogom in ljudmi.

Imela je videnja, dobivala razodetja, izkusila na sebi skrivne stigme. Svoja duhovna doživetja si je začela za­pisovati v dnevnik. V svojem vsakdanjiku je izkusila glo­boko mistično povezanost z Jezusom, ki ji je razodeval svojo usmiljeno ljubezen do sveta.

Razodetje Božje usmiljene ljubezni ni pravzaprav nič drugega kot razodetje ljubezni Jezusovega Srca. Jezuso­vo Srce je tisto, ki gori v ljubezni in usmiljenju do duš. Prav on želi, da bi se njegovo usmiljenje razlilo na vse ljudi. Zato lahko rečemo, da je bila sestra Favstina tesno povezana z Jezusovim Srcem. Jezusova razodetja, ki jih je bila deležna, so samo še en nov korak, da bi ljudje spoznali ljubezni polno Jezusovo Srce.

Jezus sestri Favstini celo zagotavlja, da ima veliko in nepojmljivo pravico do njegovega Srca. On išče duše, polne zaupanja, in jim razodeva svojo usmiljeno ljube­zen. V sestri Favstini jo je našel in po njej je želel svetu sporočiti svoje usmiljenje.

»Vedi, moja hči,« je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, »da je moje Srce usmiljenje samo. Iz tega morja usmilje­nja se na ves svet razlivajo milosti (...). Moja hči, želim, da bi (bilo) tvoje srce bivališče mojega usmiljenja. Že­lim, da bi se to usmiljenje po tvojem srcu razlilo na ves svet. Kdor koli se ti približa, naj ne odide brez tega zau­panja v moje usmiljenje, ki ga tako zelo želim za duše.«

»Odprl sem svoje Srce kot živi izvir usmiljenja. Naj vsi iz njega zajemajo življenje, naj se približujejo z velikim zaupanjem temu morju usmiljenja. Grešniki bodo dose­gli opravičenje, opravičeni pa potrditev v dobrem. Kdor je zaupal v moje usmiljenje, tistemu bom ob smrtni uri dušo napolnil s svojim Božjim mirom.«

Toda pomembno je, da Jezus želi, da tudi sestra Fa­vstina postane posrednica usmiljenja. Teh izrednih da­rov je bila deležna zato, da bi tudi njeno srce postalo bi­vališče Božjega usmiljenja. Zato je tudi človek poklican, da usmiljenje izkazuje in ne samo prejema. Usmiljeno Srce Jezusovo je zgled in podoba, kako naj bi ljudje bili usmiljeni drug do drugega.

Tudi sestra Favstina je tešila žejo Jezusovega Srca, saj se je ob njeni vdanosti čutil odžejanega in navdušenega. Rekel ji je:

»Napajam se s tvojo ljubeznijo; tvoja iskrena ljubezen je tako prijetna mojemu Srcu kakor vonj popka vrtnice v zgodnjem jutru, ko sonce še ni popilo rose z njega. Sve­žina tvojega srca me navdušuje, zato se družim s teboj tako prisrčno kot z nobenim zemeljskim bitjem.«